Ko je govora o srbski heavy metal sceni, je Claymorean gotovo eno izmed najbolj znanih imen. Za sabo imajo že kar nekaj mednarodnih turnej, nastopov na manjših, a kultnih evropskih metal festivalih, kot na primer Keep It True Rising, predvsem v Nemčiji med pozornimi spremljevalci epskega heavy/power metala niso več neznanka. Mogoče je zdaj čas, da s četrtim studijskim albumom večjo prepoznavnost dosežejo tudi pri nas.

Že sam uvod, dvominutni instrumental Overture 1914, da zelo dobre signale, s čim nam bodo Claymorean postregli na albumu. Zgodovinski pomen letnice (sploh v povezavi z naslovom albuma) nakazuje, da bo glavna tema albuma boj. Naj si bo to boj mož na moža z meči na krvavem bojišču prostranega Škotskega višavja, notranji boj posameznika s samim seboj ali spopad verske narave.

Prvi verzi in naslov komada By the Sword We Rule »You came here tonight for the sound of the glory to honor this battlefield« to le še podkrepita. Že pred tem pa instrumental z mogočnostjo kitarskih melodij ustvari epsko obarvano kuliso in nakazuje, da bo srbski kvintet ostal zvest svojemu epsko naravnanemu heavy/power metalu.

By the Sword We Rule je zelo neposreden, udaren. Že tu pa je očitno, da je kitarist pravi mojster svoje obrti, kar dokazuje z domiselnimi, melodično obarvanimi solažami tradicionalnega heavy metala tipa Maiden/Priest. Kitarist Vlad Garčević je gonilna sila zasedbe, pri komponiranju in igranju skozi album poskrbi za veliko zelo dobrih trenutkov, njegove solaže so tehnično dovršene, raznovrstne, ne manjka niti duelov s kitarskim kolegom Vladimirjem Novakovićem, tudi pri riffih skupaj poskrbita za veliko pestrosti in dogajanja. Ob njem glavni obraz predstavlja njegova življenjska spremljevalka, vokalistka Dajana Garčević. Pri petju se večinoma poslužuje agresivnega, rahlo kričečega vokala, nemalokrat pa dokazuje, da se zelo dobro znajde tudi v bolj čistih, »nežnejših« legah. Med znanimi pevkami je njen stil mogoče še najbliže Leather Leone (Chastain).

Iz nabora skladb bi veljalo izpostaviti naslovno, ki prepriča s pravo dozo energije, dinamike, umirjenim, akustično obarvanim delom v sredini ter močnimi riffi v stilu Dio. Eternal Curse tudi pripelje do zaključnega epa Bannockburn. Ena izmed najpomembnejših bitk škotske zgodovine je dobila hvale vredno posvetilo, ki bi se ga z dramatično strukturo, epsko bojevniško atmosfero, čustveno nabitimi melodijam nekako lahko postavilo ob bok klasike Iron Maiden iz Blazeovega obdobja, Clansman. Prav lahko bi se ga uporabilo v kakšni filmski upodobitvi tega boja. Zanimivo pa je tudi, da so zaključni riffi v slogu uvodnih pri Overture 1914 in s tem nekako zaokrožijo celoto.

Tudi preostali del albuma ponuja dovolj zanimivega materiala, od spevne Under the Sign of the Cross, heavy/power himne z močnim bojevniško epskim pridihom Battle Born, malo bolj temačne 300 ter maidnovsko galopirajoče Wind Before the Storm. Eternal Curse je lepo presenečenje, kjer bi lahko brez dvoma tudi pri nas zase nekaj našli ljubitelji bandov, kot so Iron Maiden, Grave Digger, Chastain, White Skull, Doro, Domine, Burning Witches ipd.