Ja, saj vem, pozen sem. A bolje pozno kot nikoli? Čeprav od minulega petka dalje dolgometražec Never Surrender ni več aktualni plošček, saj so Avstralci na vinilu izdali polvečerec z naslovom Bitter Scorn, so od izdaje Never Surrender minili komajda malo več kot trije meseci. In glede na to, da bo avstralski kvartet ta konec tedna obiskal ljubljanski Orto Bar (časovnico smo objavili tudi danes), z današnjim zapisom še sploh nisem povsem prepozen. Skratka, Deströyer 666 so izdali svoj šesti studijski celovečerec, kar je razlog, da berete te vrstice in da se bomo v nedeljo spet znojili v Ljubljani.

Na album Never Surrender smo morali čakati slabih sedem let od njegovega predhodnika Wildfire, band pa se je z njim spet nekoliko oddaljil od svojih »umazanih« black/thrash korenin. Never Surrender v »spolirani« obliki ponuja dosti heavy/thrash metala, ki se v tem oziru množično giblje v melodičnih heavy metal vodah, ponuja dosti clean kitarskih solaž, z njegovo divjo preteklostjo pa ga najmočneje vežeta udarnost in hitrost posameznih komadov, zaradi katerih albumu Never Surrender nikakor ne moremo očitati, da je izgubil na energičnosti ali moči. Komadi, kot so Andraste, Guillotine ali Savage Rights, v tem smislu najmočneje izstopajo, medtem ko se jim po nalezljivosti lahko ob bok postavijo tudi ostali. Nekako povsem svoja zgodba pa je zaključni komad Batavia's Graveyard, ki je prava heavy/viking metal epopeja, ki zaključi album na najboljši možen način. Kako konkretno, se bo morda vprašal kdo od vas? Tako, da si človek takoj zaželi ponovitve.

Deströyer 666 se torej tudi z aktualnim albumom ne ozirajo pretirano nazaj, temveč se zavedajo svojih korenin, medtem ko so nam z Never Surrender jasno dali vedeti, da bo njihova prihodnost očitno izgledala drugače. Čeprav torej ni več enaka, se lahko z njimi vred nadejamo pozitivnega razvoja.