Diamond Head so med svojo kariero izdali nekaj koncertnih albumov, od zadnjega je minilo okoli deset let, in eden vplivnejših bandov NWOBHM se je odločil izdati novega. Zakaj pa ne, vmes so posneli dva zelo solidna studijska izdelka, Diamond Head ter The Coffin Train, ki ju je odpel nov frontman, Danec po rodu, Rasmus Born Andersen.

Za Diamond Head je bilo zadnje desetletje tudi eno boljših v njihovi karieri. Ob albumih so imeli nekaj lepih turnej, festivalskih nastopov, trenutno pa je band zaradi vstopa šefa Briana Tatlerja k Saxon v mirovanju. Super za Briana, da je končno stopil na, recimo temu, »veliko sceno« in da ne bo ostal poznan le kot eden glavnih vplivov Jamesu Hetfieldu in Davu Mustainu. Sicer hvala (metal) bogu, da je prišlo do tega, da so Metallica preigravali Diamond Head in predvsem Am I Evil naredili za nepozabno metal klasiko. V nasprotnem primeru bi danes band verjetno zasledili le v arhivih NWOBHM, tako pa so tantieme s strani Metallice Brianu omogočile, da je band z nekaj odmori vsa ta leta držal pokonci. Brianova zgodba sodi med tiste lepše metal zgodbe, kjer so bili, veliki smoli in kopici napačnim odločitvam v začetkih kariere navkljub, talent, vpliv, predanost ter vztrajnost le poplačani.

Dovolj zgodovine, vrnimo se k aktualni zadevi, točneje k live albumu Live and Electric. Diamond Head so ga posneli na svoji zadnji turneji, ki je potekala jeseni leta 2022 v domačem, Združenem kraljestvu. Brian in ekipa so takrat občinstvo ogrevali pred mogočnimi Saxon, kasnejšemu, zdajšnjemu Brianovemu »delodajalcu«. Vsak večer so imeli na voljo tri četrt ure, kar bi bilo za en koncertni album precej kratka dolžina, tako da so menjavali set listo in na koncu na album vključili dvanajst skladb, posnetih na šestih različnih prizoriščih, največji del pa jih je prišlo iz škotskega Aberdeena.

Diamond Head se skozi album kažejo kot kompaktna, uigrana entiteta. V prvi vrsti blesti riff maestro Brian Tatler. Frontman Rasmus ni tipični vokalist NWOBHM, njegova interpretacija starih klasik je agresivnejša, direktna, recimo temu bolj moderno metalska. Vseeno svoje delo opravi na nivoju. Če se komu kolca po Seanu Harrisu, bo več zadovoljstva seveda našel v starejših live posnetkih.

Kar se tiče izbora komadov, jedro predstavljajo tisti, ki jih je priredila Metallica. The Prince udarno odpre album, It's Electric drži naelektreno vzdušje na sredini, Helpless skrbi za njegovo stopnjevanje pred superiornim zaključkom z Am I Evil. Vmes so umestili še dve skladbi iz začetkov, skoraj nepogrešljivo In the Heat of the Night ter Sweet and Innocent, ter nekaj novejšega materiala z zadnjih dveh albumov. Tu bi posebej izpostavil odlično Belly of the Beast.

Prej kot v eni uri je vsega konec. Prehitro. To je edini manko tega albuma. Lepo bi bilo slišati še kak Lightning to the Nations, Borrowed Time … Upajmo, da Brian še najde čas za Diamond Head. Škoda bi bilo, če ga ne bi.