Legendarni norveški black metalci Dimmu Borgir so se očitno odločili, da bodo od zdaj dalje izdajali albume vsako osmo leto. Kdor ni opazil, naj mu pomagam: Abrahadabra (2010), Eonian (2018) in Grand Serpent Rising (2026). In kdor ni opazil, naj mu še enkrat pomagam: po odhodu Galderja se je band spet odločil za tribesedni naslov albuma. Je to dobro ali slabo znamenje? Pa preverimo …

Grand Serpent Rising ponuja skoraj 70 minut glasbe. Upal bi si trditi, da gre pri takšni količini glasbe za kar tvegano potezo. Pred seboj namreč nimamo albuma neke »doom«, »depressive« ali »suicidal« zasedbe, ki slovi po dolgih in še daljših komadih, temveč z albumom zasedbe, ki si je več kot 30 let ustvarjala ime kot simfonična black metal entiteta. Potemtakem je dokaj logična odločitev, da album vsebuje kar 13 pesmi, ki teh dolgih 70 minut relativizirajo oziroma razdelijo na komade, ki so za simfonični žanr pričakovani in sprejemljivi. Pa so res?

Kljub številnim komadom se album do določene mere vseeno vleče. Samo uvodni Tridentium in zaključni Gjǫll že merita skupaj skoraj osem minut. In če dodam še številne uvode in intermezze posameznih komadov ter prištejem še dva »heavy« komada (Ulvgjeld & blodsodel ter Recognizant), ki upočasnita album na drugačen način, ter pri tej računici upoštevam še ostale komade, ki delujejo počasno na klasičen (beri: simfoničen) način, potem se je nabralo že dovolj »balasta«, da se poslušalec težko prebije od začetka do konca, ne da bi tu in tam vsaj malo pogledal na uro.

No, potem so pa tu še nekoliko progresivni vložki, kakršne najdemo na sredini sicer meni zelo ljubega komada As Seen in the Unseen, ki pa spet niso najbolj tipični za recenzirane Norvežane. Po drugi strani delujejo marsikateri riffi ali marsikatera melodija kot nekaj že slišanega, poznanega tako z vidika bandove diskografije kot morja glasbe, ki se je razvila v dotičnem žanru v zadnjih letih, kar pa spet ne govori kakovosti albuma v prid.

Sam dejansko pridem najbolj na svoj račun takrat, ko se Dimmu Borgir osredotočijo na kitarski riff, ko klaviature igrajo spremljavo in ne glavne violine (čeprav to ni nujno pravilo), ko prsti hitijo po strunah kot brzice, ko kitare božajo dušo z občutkom. K sreči je tudi teh trenutkov več kot dovolj – konec koncev Grand Serpent Rising ponuja krepko več kot eno uro black metala – in prepričan sem, da bodo ravno ti trenutki tudi v živo izpostavljeni, zaradi česar zna biti dojemanje recenziranega albuma nato povsem drugačno.

A pod črto se zaradi vsega slišanega ponavljanja in balasta ne morem otresti občutka, da Dimmu Borgir sicer še vedno vladajo žanru, a so vodilni bandi že zdavnaj prevzeli vajeti, da Dimmu Borgir še zasedajo prestol simfoničnega metala, a se jim ta konkretno maje. Dimmu Borgir z Grand Serpent Rising pripovedujejo neko zgodbo, zaradi česar album preveva občutek teatralnosti in konceptualnosti, a zaradi pomanjkanja kompaktnosti celotna zgodba deluje preprosto preveč razvlečeno. Čeprav: kdor zna uživati v filmih, ki presežejo mejo treh ur, bi znal uživati tudi ob najnovejši kreaciji Dimmu Borgir. A vsekakor si je zanjo treba vzeti čas.