Band lovim že odkar mi je pred leti YouTube algoritem na stoner kanalu predlagal njihovo glasbo. Zadnje dni sem dosti razmišljal o zgodbi in literarnem pomenu Mobyja Dicka in slučajno naletel na naslovnico aktualnega albuma Dog Chasing Sun, ki prikazuje starca, kako s pomola zre v morje, v katerem mirno stoji barka. Prizor je dokaj turoben in vleče vzporednice s tragičnim likom romana, kapitanom Ahabom (ki je mimogrede tudi odličen funeral doom band!), monomaničnem obsedencu, katerega edini cilj v življenju je maščevanje in uboj kita, ki ga je stal noge. In to za vsako ceno.

Morda pa je Ahab neke vrste pes, ki lovi sonce. Sanja se mu ne, da je zastavljen cilj nesmiselen in ga nikoli ne bo dosegel. A kljub vsemu vztraja. Ko se utrudi, si nabere moči in se spočije, nato pa naprej za soncem. Glasbena dinamika zveni zelo v tem pasjem stilu. Počasno doomovsko iskanje sončnih žarkov, malo psihedeličnih tonov, kakšna stonerska solaža za kanček upanja. Zmešajmo vse elemente v loncu, sušimo na soncu tri ure in dobimo okusno zveneč doom iz Moskve, kraja, kjer band ustvarja. Band v bistvu ni kolektiv, ampak gre za one man projekt Sergeja Kosina, ki skrbi za glasbo, snemanje, miks, produkcijo in vse, kar sodi v proces izdajanja neodvisne glasbe.

Old Man’s Doom je, če še znam šteti do deset, deseti studijski album v diskografiji. Dobrih petdeset minut instrumentalnega dooma, ki mu je pač zavoljo pomanjkanja vokala treba dodati kakšne elemente, da se izognemo plagiatu prvih deset minut pesmi Dopesmoker od banda Sleep. The Cataflaque položi trdno glasbeno osnovo za krsto, ki vodi z osamljeno bas linijo v starčevo pogubo (dobesedno mišljeno, uvodniku sledi istoimenski Old Man’s Doom). Ravno tu prideta v igro psihedelika in stoner, ki sem ju omenjal. Smoke The Pain Away je zgovoren sam zase. Tempo se upočasni v zadeti glavi in otopelost prikliče postmetalski nasmešek na obraz. Mile Eater je v meni vzbudil otožno atmosferičnost, pri čemer sem pred očmi imel kapitana Ahaba, kako med razburkanimi slanimi valovi obup(a)no vztraja pri svoji odločitvi, ki ga na koncu stane ne le njegovega življenja, temveč tudi življenja njegove posadke.

Na neki točki se glasba konča. Bilo je razburkano, polno izzivov, najrazličnejših čustev, (grenkih) odločitev, radosti in trpljenja. Ko se starec obrne nazaj in v mislih preleti prehojeno pot, se verjetno vpraša, če je bilo vse to sploh kaj vredno? Vsaka zgodba je unikat, zato verjamem, da na to zahtevno vprašanje ne bo enotnega odgovora. Upam pa, da nas bo večina, če bomo dočakali starost, do takrat vendarle doumeli, da je pot pravi cilj in da to, da se občasno ustavimo na poti, da si ogledamo cvetočo rožo in globoko vdihnemo, odtehta brezglavo drvenje proti koncu.

Kakšna sreča, da nisem recenziral banda Ahab, to bi bilo šele zamorjeno …