Besedne igre, takšne ali drugačne, so mi izjemno pri srcu, zato me je potegnilo recenzirati novo Endseeker stvaritev. Metal skupnost rada išče distopične besedne igre, na pamet iz glave npr. Keep on rotting in the free world, poklon Neilu Youngu ter Arbeit macht Fleisch. Obe pesmi sicer pripadata Carcass. Zanimivo, da sem se ravno spomnil na njih, glasbeno jih namreč na prvo žogo niti približno ne asociiram z Endseeker. No, da vseeno izkoristim omembo – Carcass sicer res niso glasbeno sorodni Endseeker, a imajo lastnost ali dve, ki druži oba banda. Zelo površinsko gledano so to thrash in death metal elementi v takšnih ali drugačnih permutacijah.

Endseeker, da ponovimo, so nemški death metal stroj iz Hamburga, mesta, meni prej kot po metalski sceni znanem po igrivih prigodah z gay scene. Nekako je življenje naneslo, da je moj najboljši prijatelj tam pognal korenine in mi redno poroča o raznih dogodivščinah in klubih, kjer so »podzvrsti« zelo raznolike in vsak najde nekaj zase. Skoraj kot metal, kajne? Metaforično najbližje brutal death metalu je nek klub, kjer plačaš vstopnino in se registriraš kot »Fickstute«, kar se v vljudni slovenščini lahko prevede kot »kobila za jahanje«. Praktično gledano te po vstopu v klubske prostore in podpisu izjave slečejo, ti zvežejo roke, dajo vrečo na glavo in postaneš kos mesa, nad katerim se lahko mastijo drugi obiskovalci. Če to ni metal, potem res ne vem, kaj je! Skoraj tako kot koncert Gorgorth, hm … Kdo ve, morda je Gaahl dobil navdih za scenografijo ravno v Hamburgu? Endseeker, kolikor pomnim, uradno ne obiskujejo takšnih klubov, ampak prej death-thrash metalske. Desetletje na sceni s štirimi studijskimi izdelki za sabo (Flesh Hammer Prophecy (2017), The Harvest (2019), Mount Carcass (2021) ter aktualni Global Worming (2023)) je kar delovno in pohvalno, če mene vprašate. Lahko bi se igral profesorja na fakulteti in začel razglabljati o tem, če sodi Endseeker bolj v thrash-death ali death-thrash podzvrst, a nimam interesa loviti lastnega repa. Band bo enostavno všeč tistim, ki stavite na katero koli kombinacijo omenjenih zvrsti. Dew Scented, Legion of The Damned, Hatesphere, Ritual Carnage bi bile dobre začetne reference za ustvarjanje hitrega mnenja.

Vprašanji, na katero nimam pametnega odgovora, se glasita »Zakaj bi poslušal Endseeker, če že imam svoj najljubši death-thrash metal band? Kaj loči Endseeker od ostalih iz črede?« Ciničnim ali kritičnim srcem odgovarjam z »Ni treba. Nič dosti.« Sicer glasba ni nizke kakovosti ali slaba v objektivnem pogledu, le težko se najde tisti X faktor, ki iz glasbe takoj identificira band. Še najbližje edinstvenosti je pevčev naglas, ki ne more zatajiti, da so Nemci, in to kar v uvodni Global Worming, kjer v refrenu pevec z močnim naglasom doda umlaut, ki fonetično ustvari »Wörming«. Za komad je bil posnet tudi video, ki mi je deloval dokaj prežvečen. Mislim, da je že več kot desetletje tega, odkar so (brutal) death metal bandi snemali »smešne« videospote v pink/pisanih oblačilih, kostumih in s satiro povezovali agresivno glasbo z nesmiselno zajebancijo. Bilo je smešno prvih stokrat, zdaj pa se mi zdi, da je čas, da se kot človeštvo pomaknemo korak naprej; kot smo se od šal s Chuckom Norrisom. Tukaj si lahko ustvarite mnenje sami. Priznam, uporaba spalnih vreč kot kostum za črve je sicer zelo izvirna ideja. Mimogrede, uradni videospot sta si zaslužili še pesmi Hell is Here in Violence Is Gold. Zanimivo, da so ti trije komadi ravno prvi trije zaporedni na albumu, kar nakazuje, da band misli, da so ti trije komadi »najboljši na albumu«. Po poslušanju celotnega recenziranega albuma nalašč s poudarkom na poslednjem Nemesis, ki me s čistim introm in nepotrebni »rasti napetosti« ni prepričal. Tako band kot tudi marketinški oddelek založbe sta kar dobro izbrala smetano iz kataloga. Violence is Gold je zelo močen komad, sploh naslov, ki je na mojo veliko žalost ogledalo časa, v katerem živimo.

Da povzamem. Še en kakovosten album »te zvrsti death metala«, da se izrazim politično in ne prevesim tehtnice v nobeno žanrsko stran. Za skeptike bo Global Worming sicer dolgčas, za fane pa nov mozaik v zbirki. Po ponovnem branju napisane recenzije se mi je na tej točki porodila misel, če bi morda obisk hamburških klubov pripomogel k miru na svetu? Tam bi razvajeni odrasli otroci s slabo samopodobo na vodilnih položajih lahko poravnali zamere z jezdenjem konjička in namesto bomb ali tankov kot orožje uporabljali tisto stvar med nogami. Samo misel …