Tako iz glave se nekako ne spomnim, da bi kakšna glasbena zasedba kadar koli posnela celoten album, posvečen cesti, kaj šele mračni strani cestnega prometa – s poudarkom na prometnih nesrečah. Ja, imamo komade tipa Highway Star od Deep Purple, ampak prav celoten album o prometnih nesrečah? Ne, zdi se mi, da ne.

OK, tu mogoče še izpostavim, da so v Sloveniji thrasherji Sarcasm v pesmi Slovenski genocid obravnavali prav ta problem, kar je glede na to, kaj se v Sloveniji žal dogaja na cestah, logično, ampak tudi v Sloveniji (še) nismo imeli takšnega albuma.

Po hudo pametnem uvodu je čas, da se poglobim v novi album ameriške samooklicane gore metal zasedbe Exhumed, naslovljen Red Asphalt. Čeprav je nastal, kot sem uspel ujeti v intervjujih, ki sem jih prebral v vsemrežju, kot rezultat razmišljanja skupine, ki večino časa preživi na cestah, je v njihovi … no, gore metal maniri, album osredotočen pač na tisto res mračno in temačno poglavje cestnega prometa – torej, prometne nesreče (v vseh oblikah in pojavih).

Če še ne poznate Exhumed, vedite, da gre za kalifornijsko zasedbo, ki je več ali manj ves čas zvenela, kot bi zveneli Carcass, če po albumih Necroticism ter Heartwork ne bi posneli albuma Swansong. Albumi Exhumed, kot so Gore Metal, Anatomy Is Destiny, All Guts No Glory ter Necrocracy, so domače branje za ljubitelje death metal glasbe, označuje pa jih dvojni vokalni napad, zelo dobre pesemske strukture, morbidne melodije in super solaže ter tankovski, čeprav ne preveč kompliciran boben.

Red Asphalt je album, ki združuje death in thrash metal, pri tem pa doda še ščepec crust panka, ki ga že od nekdaj uspešno inkorporirajo bandi tipa Napalm Death, Vomitory itd., tokrat pa je zaznati tudi močan pridih zgodnjih Bolt Thrower, Rottrevore in še česa. Tematsko se vrti okrog prometnih nesreč, pri čemer kot kakšno publicistično besedilo manj komentira in bolj predstavlja nesreče ali njihove izide. Opisujejo realnost, kot pač je. Za razliko od Necrocracy tukaj ni zaznati direktnega družbenokritičnega komentarja, za razliko od albumov Horror ali Death Revenge ne gre za konceptualen album oziroma zgodbo, ki se raztegne skozi vse pesmi.

Je pa vsekakor predstavitev zadev na način Exhumed, torej z zanimivimi besednimi igrami, veliko nagravžnarije in z dobrim, a izjemno črnim humorjem. Primerjave s Carcass so, torej, več kot na mestu.

Album je zelo poslušljiv in dinamičen. Meša veliko hitrosti, a je hkrati ritmično zelo dostopen, saj kljub bogatosti ritmov deluje preprosto. Mike Hamilton na bobnih, ki se je uril v Vile in Deeds Of Flesh, je v Exhumed v zadnjih manj kot 20 letih popolnoma ponotranjil služenje pesmim in razvil način igranja, ki bandu totalno pritiče. Kitarske linije kitaristov Matta Harveyja in Sebastiana Phillipsa so poklon klasičnemu death in thrash metalu ter crust panku in grindu, solaže pa črpata od povsod (povsod je dobro dokumentirana njuna ljubezen tudi do klasičnega rocka, hard rocka, heavy metala in glama) – res so dobre. Bas Rossa Sewagea (Impaled itd.) je žanru primerno distorziran, večinoma samo služi kot ritmična podlaga. Dvojni vokalni napad Harveyja (kričanje) in Sewagea (growlanje ali, kot smo rekli v Sloveniji, kruljenje) je še vedno zelo učinkovit, čeprav se pozna, da je album Red Asphalt bolj domena Rossa Sewagea, kar pomeni, da growl prevladuje.

Album seveda ne more biti popoln – lahko mu očitamo malce motno zvočno sliko, na trenutke se zdi, kot da gre za reciklažo riffov s prejšnjih plošč, postavitev dvojnih vokalnih vložkov je predvidljiva … Ampak – iskreno? Exhumed so vedno bili hudiči, ki so se skrivali v detajlih, in tudi zdaj je tako. V detajlih se opazi, da so v zadnjih 30 letih z razlogom eno najbolj spoštovanih imen scene, že po enem poslušanju albuma Red Asphalt pa mi v spominu ostane več pesmi kot pa po poslušanju ene moderne tehnične death metal plate ali pa disonančnega death/black metala.

Če jih imate možnost kje videti in slišati v živo, storite to! Priporočam pa vam tudi njihova, tudi s svežimi ploščami ali turnejami, aktualna death metal projekta Gruesome ter Left To Die.