flowereXpression smo vam na našem portalu že predstavili skozi številne novice. Gre za domač enočlanski eksperimentalni psychedelic/stoner band, za katerim stoji Andrej Roškarič (Roža), glede na slišano (in v povezavi z naslovom) pa sem mnenja, da se je Andrej lotil pisanja glasbe, ker je moral dati določene stvari iz sebe.

In teh stvari glede na slišano sploh ni malo. Vsaj žanrsko ne. Zgornji opis je že zelo zgovoren, s pomočjo Bandcampa, kjer Andrej objavlja glasbo, pa ni težko dodati še opisnika »electro rock« in »screamo«. No, in tako smo spet pri predalčkanju, ki marsikomu nič ne pomeni, meni pa veliko – in menda tudi drugim? Večina je morda že po prvem odstavku nehala brati, kdor je na tem mestu še z mano, pa verjetno nima nič proti navedenim žanrom oziroma jih rad konzumira ali pa se sprašuje, zakaj tokrat jaz (beri: black metalec) pišem te vrstice. Povsem relevantno vprašanje, a ker se ne bojim pokukati izven okvirov meni najljubšega žanra in ker je bila za relevantni del naše ekipe Andrejeva mešanica »preveč divja«, sem jaz zagrizel v ta oreh.

Manjka zgoraj »trd«? Ne. Četudi je za Scream d'Fuck out značilna divja mešanica žanrov, je vsem vižam skupno to, da gredo relativno lahko v uho. Medtem ko me »screamo« elementi oziroma petje nagovarja kot black metalca, ni težko slediti Andrejevemu rocku, četudi je na trenutke izredno eksperimentalen. Nekako mu vseeno uspe, da v ospredje potisne riff, ki ga imamo metalci tako ali tako izredno radi, zaradi tega pa deluje devet komadov pod skupnim imenom Scream d'Fuck out zelo lahko prebavljivih oziroma dostopnih.

Če vas torej ni strah, da boste v 37 minutah prebavili v stoner rock/metal zmešano Metallico, Koala Voice in black metal, potem si privoščite Scream d'Fuck out. V poplavi stoner bandov, katerih glasba se je z leti spojila v neko standardizirano gmoto, kot se je to nekoč zgodilo s thrash metalom, mi Andrejev eksperiment predstavlja dobrodošlo svežino, po kateri z veseljem posežem, ko se nanj spomnim.