»Ghost so band, ki absolutno razdvaja; ali so ti všeč, ali ti niso, vmesna stanja je skorajda nemogoče zasesti.«

Zgoraj navedeni citat prihaja iz recenzije petega albuma Švedov Ghost Impera. Ob branju tega članka pred tremi leti (Impera je luč sveta ugledal 2022) sem bil prepričan, da je moja zgodba z Ghost dokončno zaključena. Band me je, tako kot mnoge, po prvih dveh izdajah kaj kmalu pustil hladnega in ob vsaki prebrani recenziji ali reportaži sem se od banda z leti preprosto oddaljil. Veliko je bilo razprav in polemik, ali so Ghost sploh metal, ali se je tudi tisti metal, ki se je našel v prvih izdajah, nato izjalovil, kar tudi Erik nakaže v svoji recenziji, vendar sam na Ghost nisem nikoli gledal kot metal band oziroma bolje rečeno sem njihov »metalski duh« dojemal drugače. Mogoče me je pa ravno to dojemanje letos aprila pritegnilo, da sem se bolj zavestno lotil poslušanja novega celovečerca Skeletá.

Naj najprej razjasnim, da se razen redkih izjem, torej kakšnega komada tu in tam, albumov od Ghost od Infestissumam dalje nisem pritaknil. Nazaj se nisem ozrl niti, ko sem prvič med vožnjo po Kreti preposlušal Skeletá. Zakaj je ta podatek pomemben? Izključno zato, ker sem novi izdelek zaužil brez predhodnih vplivov in faktorjev, ki bi lahko odločno vplivali na mojo presojo – tukaj prvih dveh albumov ne bom upošteval, saj sta glasbeno med 10 in 20 leti za Skeletá.

Album otvori skladba Peacefield, ki v možganskih nevronih uvodoma vzbudi refleksijo na prva albuma, a te že začetna kitarska melodija popelje v 80-a in do konca albuma tam tudi ostane. Peacefield ima vse, kar je značilno za glasbo tistega časa, saj s catchy kitarskimi riffi, nalezljivimi refreni ter značilnim sintisajzerskim zvokom spominja na velikane tistega časa. Ko sem nato raziskoval ozadje tega albuma, se mi je v spomin prikradla izjava, da se pri Ghost skriva več zasedbe Journey kot pri Journey samih, in mislim, da je Peacefield idealni pokazatelj tega.

Seveda se ob tem pojavi polemika, kako ta izraziti vpliv iz 80-ih, še bolje točno določenih zasedb ali celo skladb iz tega obdobja, oskruni inovativni vložek Tobiasa Forga v glasbo Ghost. Vendar je ta izjava zelo pikolovska, kajti Skeletá kljub vsemu ni podhranjen album. Že naslednji skladbi Lachryma in Satanized sta svojevrstna fenomena. Ob pretežno durovsko obarvani tonaliteti se ob vsakem novem poslušanju najde kakšna prefinjena »izjema«, mogoče celo namerna anomalija, ki pozorno uho najprej preseneti, vzbudi vprašujoč izraz na obrazu, a se nato lepo zlije v homogeno celoto.



Sicer zelo subjektivno si upam trditi, da je zanimivost albuma tudi, da kljub klasično (za pop/rock glasbo 80-ih) nalezljivim pasažam, spevnim »karaoke« refrenom in večkratnemu poslušanju ne postane monoton. Tako recimo po treh singlih začetno vzhičenost razbije umirjena Guiding Lights, De Profundis Borealis pa poslušalca nekako odlično vpelje v enega izmed vrhuncev albuma. Cenotaph je odličen primer, kako Ghost z modernim pridihom vpliv rojakov ABBA vpletejo v progresivni rock 80-ih ter durovski podlagi dodajo zelo globoko samoizpovedno besedilo.

Skeletá je res dovršen dolgometražec in tudi meni sicer najmanj povšeči komad Marks of the Evil One z odlično kitarsko solažo čisto dostojno dopolni zgodbo celotnega albuma ter se zlije v zadnji vrhunec, naslovljen Umbra. Komad podre vse pop/rock klišeje 80-ih, a je preprosto tako vrhunsko izveden, da kravji zvonec in hammondke, ki s kitaro izvedejo pravi dvoboj solaž, in še bi lahko našteval, ne izstopajo iz okvirov ter kakor koli delujejo vsiljeno. Po eni strani tako preprosto, po drugi strani pa odlično izpeljano ter popolno za dejanski vrhunec albuma, ki ga nato Excelsis umirjeno odpelje do zasluženega konca.

»Come with me to the Rainbow's End
Come with me to the Holy Land
Come with me
You will, too, I will, too
Excel, excel, excel, excel

This is the End of the Avenue
I am afraid of Eternity, too«

Skeletá je, in to si upam brez zadržkov trditi, zelo mogočen izdelek, ki se ponaša s prefinjenostjo ter težo svojevrstnosti. Marsikdo bo verjetno oporekal, da je svojevrstnost zelo pogumno mnenje, ki pa izvira iz dejstva, da je izdelek kljub vsem podobnostim vsem »znanim« vseeno po svoje edinstven. Ghost že dolgo več niso le zamaskiranci, ki se z okultnostjo ter rockom iz starih časov pojavljajo v predvajalnikih ljubiteljev trših zvokov. Band je dosegel poseben status, in čeprav to že lep čas ni več metal, odkrito, to nikoli ni bil, pa s svojo podobo, načinom funkcioniranja deluje po vzoru velikih našega žanra. Zato si upam trditi (čeprav bom s tem dregnil v veliko sršenje gnezdo, ne samo pri nas v uredništvu, temveč tudi širše), da bodo Ghost, ko velikih našega žanra več ne bo, nosili breme ekstremne glasbe še naprej. Ne bodo edini, bodo pa med glavnimi. In dober pokazatelj je prav Skeletá.