Kariero Grahama Bonneta bi lahko opisali kot plovbo z jadrnico po razburkanem morju. Njegov izreden vokal si je moč predstavljati kot glavni motor jadrnice oziroma močan veter v jadra. A nepredvidljivi tokovi glasbene industrije ter odnosi z bogovi morja (beri: karizmatičnimi osebnostmi v bandih) so mu preprečevali, da bi ob posameznih odličnih plovbah dosegel status vrhunskega pomorščaka.

Vizualno je bil Graham vedno vse prej kot stereotipen hard & heavy frontman, v svet težke rokerske glasbe je vstopil kot zamenjava za Ronnieja Jamesa Dia v Rainbow in z njimi odpel album Down to Earth. Po kratkotrajni epizodi pri Rainbow, še krajši z Michael Schenker Group in posnetim albumom Assault Attack je naslednja leta pisal heavy metal zgodovino z bandom Alcatrazz. Malo jih je, ki se lahko pohvalijo, da so v tako kratkem času v skupinah peli ob boku kitarskih maestrov, kot so Ritchie Blackmore, Michael Schenker, Yngwie Malmsteen in Steve Vai. Da ne dolgovezim, preskočim nekaj desetletij; to so bila njegova najbolj prepoznavna leta ustvarjanja in komadi iz tega obdobja še dandanes veljajo za železen del njegovega koncertnega repertoarja. Graham šteje že sedeminsedemdeset pomladi in je glasbeno še vedno zelo aktiven, njegov najnovejši izdelek pa je koncertne narave. Live album Lost In Hollywood Again, posnet lani v kultnem klubu Whiskey A Go Go, svoj naslov črpa iz sklepne skladbe Down to Earth. Prav ta povezava studijskega albuma in koncertnega zaključka naslovu doda dodaten simbolni pomen.

Začetek albuma je čisto »rainbowski«, in sicer s hiti, kot so Eyes of the World, All Night Long, Since You've Been Gone in tako dalje. Graham je še vedno suveren, top performer, le v glasu se čuti nekaj več hrapavosti, kar je logično glede na leta. To opravičuje vključitev dveh solo točk, klaviaturske ter bobnarske, ki dovoljujeta Grahamu, da odpočije glasilke. Sam nisem ravno ljubitelj instrumentalnih solo točk, sploh ne pri nastopih oziroma albumih dolžine približno ure in četrt, a pri tej starosti je to lažje sprejemljivo. Klaviaturski solo se nadaljuje v priredbo Deep Purple, kjer odigrajo petminuten instrumentalen del, preden nastopijo vokali, bobnarski solo pa se zaključi z nekajsekundno interpretacijo večne klasike Rainbow, Stargazer. Sami instrumentalni izvedbi tudi ni kaj očitati. Gre za javnosti manj znana imena, a odlične, profesionalne glasbenike. Preostali repertoar je bolj mešan in obsega dve skladbi Michael Schenker Group z albuma Assault Attack (poleg naslovne še Desert Song), le eno klasiko od Alcatrazz, in sicer Too Young to Die, Too Drunk to Live, ter nekaj materiala iz Grahamove solo kariere. Mogoče bi si kdo zaželel slišati kak sladkorček od Impelliteri, a to skoraj gotovo ne sodi med želje običajnega Grahamovega poslušalca.

Album Lost in Hollywood Again ima tisti pravi live feeling, ni čutiti, da bi bili posnetki kaj posebej obdelani, tudi odzivi občinstva ne. Lepo je videti, da Graham še kljubuje letom in je v dobri formi. Ni pa še rekel zadnje besede, že napoveduje nov album, kjer naj bi odpel duet s samim Bruceom Dickinsonom.