Bright wild lupine eyes,
to call the devil forth.
No life lingers in the void,
beyond this frozen realm.
The seas run red with blood,
to rip apart truth from lie.
As heavens implode.

Poljska blackened death metal zasedba Hate je konec letošnje jeseni izdala že 12. studijski album, naslovljen Rugia. Adam The First Sinner in njegovi nič manj nedolžni podložniki so sčarali dobrih 35 minut dolg plošček. Predvajalni čas je po nekako vse bolj priljubljenih 60 minutah in povprečno 7 minut dolgih komadih pravo olajšanje. Pa ne zato, da si ne bi želela še kakšne minute več, ampak zato, ker nas 9 pesmi od prve do zadnje sekunde drži pokonci. To sem že večkrat omenila, pa tudi sami ste morda že večkrat slišali ali pa o tem razmišljali, namreč Hate so ne le sodržavljani, ampak kar se mene tiče, kar glasbeni dvojček bolj komercialno opevanih Behemoth. Novejše izdaje Hate se omenjenim mogotcem tudi glasbeno vse bolj in bolj približujejo. Za slednje je precej kriv novi bobnar Nar-Sil, ki je uporabo dvojnega pedala in splošne mogočnosti bobnov popeljal še stopnjo višje. Kitare, ki večkrat sovpadajo z bobni, pa naredijo celotno zadevo še toliko bolj mogočno. Za melodijo so tukaj najpomembnejši kar klaviaturni oziroma simfonični dodatki, le tu in tam se v ozadju pojavi kitarsko soliranje. Adamov vokal je izjemno podoben Nergalovemu, in to ne le po barvi, pač pa tudi po samem načinu growla.

Če se osredotočimo na sam album kot tak, se Hate tudi tokrat niso veliko umaknili od slovanske mističnosti in mitologije. Rugia ali Rügen je največji nemški otok, ki je v preteklosti predstavljal srce zahodno slovanske vere oziroma je bil mesto posvečenja za poganske Slovane. Poleg samega opevanja slovanske poganske mitologije in zgodb Hate niso pozabili na vključitev temačnosti tu in tam. Glasbeni vrhunec morda dejansko predstavlja že prvi, naslovni komad Rugia, ki skozi dobre 4 minute predstavi vse, kar Poljaki na ploščku ponudijo. Mogočni bobni, klasični Hate/Behemoth kitarski riffi, klasičen vokal. Tu in tam kitarska solaža. Šopanje skozi celotno plato, komad za komadom. Ravno to je morda težava pri večkratnem poslušanju albuma. Sicer gre za odličen blackened death metal album, odlično glasbo, a Adam se drži svojega recepta kot »pijanec plota«. Pogrešam neko dodatno širino, nekaj novega, tisto znamenito piko na i. Pa četudi bi to pomenilo samo 5 ali 6 komadov, ki bi bili daljši, bolj premišljeni. Kljub brutalnosti in odlični kompoziciji bi si želela predvsem glasbene širine, zatorej bo verjetno tudi pričakovano, da bo poleg naslovnega Rugia še večkrat slišati Exiles of Pantheon, Awakening the Gods Within in morda zadnjega, Sacred Dnieper.