Finska črnoželezna tovarna z imenom Horna velja za eno studijsko najaktivnejših skupin tega žanra. Če na grobo komentiram njihovo studijsko aktivnost, potem lahko trdim, da praktično ne mine leto, da skupina ne bi česa izdala. V 30 letih delovanja je poleg dvanajstih uradnih studijskih albumov izdala nešteto EP-jev, splitov in tudi nekaj live albumov, zato posebne in podrobnejše predstavitve niti ne potrebuje več. Menim, da je na ime Horna tako ali drugače naletel že prav vsakdo, ki se resneje posveča temu nesvetemu žanru. Pa lahko s takšnim kreativnim tempom skupina ohranja kakovost in morda v diskografijo prinese kaj svežine? Naj nam pri iskanju odgovora pomaga celovečerec številka dvanajst, ki je bil izdan letos septembra.

Album nosi ime grške boginje noči Nyx, podnaslovljen pa je s Hymnejä yölle, kar pomeni himne noči. Zgrajen je iz šestih skladb in ne presega dolžine 45 minut, kar je že prvi plus, saj ne ponuja neke razvlečene in brezvezne vsebine. Prvih pet skladb je naslovljenih kar s Hymni in dodano rimsko zaporedno številko (I, II, III itd.), zadnja pa je akustična verzija skladbe Kuoleva lupaus, izdane davnega leta 2005 na albumu Envaatnags eflos solf esgantaavne. To zaključno skladbo v celoti odigra in odpoje gostujoči glasbenik, nekdanji član skupine Mika Packalena, bolj poznanega pod psevdonimom Hex Inferi, in služi kot tisti umirjen in lep »jin« turbulentnemu in surovemu »jangu«, ki ga predstavlja otvoritvena skladba Hymni I.

Horna pač imajo recept, ki se ga držijo kot »pijanec plota« in od njega ne odstopajo, zato tudi album sam po sebi iz njihove diskografije glasbeno ne izstopa, niti ne predstavlja kakšnega odkrivanja tople ali vsaj mlačne vode. Od prejšnjih izdelkov se tako razlike kažejo le v produkciji, ki je tukaj precej izpiljena in čistejša, kar ljubiteljem starošolskih zvokov morda ne bo najbolj pogodu, meni pa se to zdi dobro. Kot vsi drugi je tudi ta album v celoti pisan v finščini, sam pa ga razumem kot en konceptualni izdelek izražanja ljubezni do noči, »Salattu sydämeni rakkaus! Ikuinen, pyhä yö! « (prevod: Skrita ljubezen mojega srca! Večna, sveta noč!). Ravno ta konceptualnost in posledično poimenovanje skladb kar s številkami bi lahko predstavljala naslednjo hitro opazno razliko napram prejšnjim izdajam.

Album je v celoti dokaj melodičen in precej hiter. Nekoliko izrazitejši tempo žene skladbe Hymni I, IV in V s tistimi znanimi, klasičnimi tremolo riffi in blast beat ritmi. Seveda pa niso prisotni v enem stilu, ritmi se menjavajo, nekoliko upočasnjujejo, zopet stopnjujejo, a o nekem tehnično-progresivnem preboju na ploščku ne moremo govoriti. Pa saj, roko na srce, tega pri skupini Horna niti ne iščemo niti ne pričakujemo. Teh zgoraj omenjenih tremolov in blast beatov je pri skladbah Hymni II in III precej manj oziroma jih pri Hymni II sploh ni, kar že v kali razbije tisto morebitno monotonost, ki bi utegnila nastati. Torej, na tej točki sklepate pravilno, ne, album ni dolgočasen in monoton.

Je torej skupina utegnila ohraniti tisto svojo kakovost? Je. Album kljub številnim predhodnikom še vedno predstavlja kar dober izdelek, poslušljiv in lahko prebavljiv. Je pa res, da nima atributov, ki bi pripomogli k posebnemu memoriziranju izdelka in tako po končanem poslušanju nekako kar odleti iz glave. Prinaša album svežino v njihovo diskografijo? Ne. Kar ponuja album, je bilo že mnogokrat slišano v takšni ali drugačni preobleki, tako da nekaj zares svežega in novega na njem ne boste našli, vsekakor pa zna popestriti kakšno dolgočasno popoldne doma ali pa služiti kot prijeten kompanjon med vožnjo v avtomobilu.