Projekt Isengard je bil vedno in izključno projekt, s katerim se je ukvarjal samo Fenriz. Če ga ne poznate, o drugem valu black metala ali norveškem black metalu veste bore malo. Na tem mestu po navadi napotim nevede bralce h googlanju, a naj naredim tokrat izjemo. Fenriz je možakar, ki od nekdaj sedi na bobnarskem stolčku pri Darkthrone, Darkthrone pa je black metal band drugega vala black metala, ki je tega definiral takrat in zaznamoval do danes.

Preden pa je Fenriz svojemu projektu nadel končno ime Isengard, ga je imenoval Pilgrim Sands. To je bilo med letoma 1986 in 1989, začetni fokus pa je bil na doom metalu. Metal arhivi sicer navajajo, da sta oba projekta leta 1989 nekaj časa delovala vzporedno, a Fenriz o tem ne omeni nič v knjižici EP-ja Traditional Doom Cult, na katerem je The Light, edini komad, ki naj bi nastal v tem obdobju »dvojnega« delovanja.

Vendar pa Fenriz v tej knjižici omeni nekaj drugega, kar je do neke mere tudi neglasbeni razlog za nastanek tega zapisa. Projekt Isengard, katerega ime izvira iz knjige Gospodar prstanov, je Fenriz torej začel leta 1989, ko so bili Darkthrone že aktivni. Poleg njegove največje zaposlitve je Fenriz pisal glasbo še za številne druge projekte, marsikaj iz tistega časa pa se je po Fenrizovih besedah izgubilo. Da se to ne bi zgodilo še s prvo glasbo iz hiše Isengard, je izšla pričujoča kompilacija, ki združuje tri krajše izdaje, in sicer Spectres over Gorgoroth (1989), Horizons (1991) in Vandreren (1993). Vrstni red na recenzirani kompilaciji ne sledi vrstnemu redu izdaje.

Sprva se je projekt osredotočal na old school death/black metal, kasneje pa se je Fenriz preusmeril oziroma zapustil prvotno ozko usmerjenost in se podal v vode, s katerimi je zajemal death, black, thrash, doom, heavy, viking in folk metal, pa tudi ambient, punk in deathrock.

Vandreren

Vinterskugge je bila prva stvar, ki nam je bila dosegljiva od Fenrizovega projekta Isengard, in ker takrat še nismo vedeli drugače ali bolje, smo jo razumeli kot ploščo oziroma prvenec. Seveda je bilo to 16 pesmi obsegajoče čudo veliko presenečenje, saj je na njem tako rekoč vse živo: od primitivnega »true kult« black metala do darkwave pesmi in nečesa, kar je oznanjalo prihod novega vala poganskega viking metala.

Vinterskugge je glasbeno preprosta pesem, ki jo sestavljata precej preprosto in dokaj ponavljajoče se bobnanje ter umazano zveneče igranje kitar. Vokal je monoton (včasih gre v »globoko-visoke oktave«) in spominja na odmevajoči klic iz daljave. Vse skupaj oblikuje vzorec rabe čistega vokala v blackmetalsko zveneči glasbi in tako postavlja kanon za marsikaj (po dolžnem spoštovanju do vsega, kar so na tem področju že prej ustvarili Bathory), kar se je v naslednjih letih razvilo na black-pagan-viking metal sceni. Pesem gre hitro v ušesa in malo za šalo ter malo zares: zaradi »razštelanega« zvoka kitar v hitrejših delih pesmi spominja na zvok privijanja »gasa« na starem dobrem trpežnem Tomosovem motorju. Tu in tam celo zabrni baskitara in se malenkost vključijo tudi klaviature, ki jim v povezavi z brnenjem kitar na koncu pesmi uspe ustvariti nekaj atmosferike, tako da ne govorimo le o suhem in primitivnem metalu.

Gjennom skogen til blaafjellene je instrumental, sestavljen iz nedistorzirane kitarske melodije, ki v določenem trenutku potihne, kot intro v pesmi, da se nato v nekaj trenutkih spet »povrne«. Proti koncu pesmi kitare dobijo nekaj distorzije, s čimer se porodi nekaj strašljive in mračne atmosfere. Ko kitare »ugasnejo«, se pesem zaradi igranja zgolj klaviatur spremeni v nekaj, kar spominja na darkwave.  

Ut i vannets dyp hvor mørket hviler je black metal primitiva (v pozitivnem pomenu besede) z razumljivim in odmevajočim grim vokalom, dokaj ponavljajočim se vršanjem kitar in tempu kitar sledečim bobnanjem. Zveni prvinsko brezkompromisno zlobno in bi zato po svoji naravi mirno bila del repertoarja nekje v tistem obdobju izdanim ploščam Darkthrone. Raba čistega vokala v ozadju daje pesmi nekoliko bolj pogansko noto.   

Počasen, basovsko brneči začetek Dommedagssalme z razločnejšim (!!!) zvokom kitar, katerih melodije se počasi vlečejo, daje že kar malo slutiti na (blackersko) žalobno atmosfero. Vokal je čist in globoko odmevajoč, verjeli ali ne, nekje zadaj je z robom ušesa slišen celo heavymetalski krik.

Sledi In the Halls and Chambers of Stardust the Crystallic Heavens Open, katere naslov že da slutiti, da bomo imeli opravka z darkwave glasbo. In tako tudi je, zgolj na klaviaturah stoječa atmosferika, ki odpira lebdenje po prostoru (in ne utesnjuje, kot je pogosto značilno za darkwave glasbo).

Tudi Fanded lokker til stupet (Nytrad.) je instrumentalen komad, tokrat mračen in utemeljen na bobnih, električni kitari in primitivno zvenečem basu. Nekje v drugem delu se v pesem priključijo še klaviature z zvokom piščali. Glede na to, da gre za instrumentalno pesem, spada ta verjetno med tiste številne, o katerih je pisal Fenriz v knjižici Traditional Doom Cult. Tam tudi omenja, da so včasih vadili povsem brez vokala.

Naglfar sodi v kategorijo prvih poskusov viking/pagan metala. Predvsem zaradi njene najbolj razpoznavne značilnosti – atonalnega načina petja, ki spominja na viking metal pristop Bathory. Precej pompoznosti pesmi pridoda vključitev klaviatur, ki ponekod zvenijo kot trobente. Samo rezanje distorziranih električnih kitar se v pesem sicer vključuje zelo v ozadju in precej diskretno. Spada pa ta komad med vrhunce izdaje, po dveh instrumentalnih skladbah pa tvori nadvse všečen in prikupen »metal« zaključek prvega dema.

Spectres over Gorgoroth

S Thy Gruesome Death nas Fenriz frcne na kratko potovanje h koreninam. Gre za eskapado v surov severnoevropski death metal. Sploh zvok kitar, milo rečeno, zaradi obupnega posnetka oscilira, a ne glede na nekakovost zvoka ostane vodilni riff povsem prepoznaven, po naravi igriv pa je izredno nalezljiv in gre hitro v uho. Na vokalnem področju gre za dvoglasno dopolnjevanje death in black vokala.

Deathcult je končno bolje posnet primitiven in počasen black metal z dvoglasjem death in black vokala. Veseli okoliščina, da je grim vokal precej dobro slišen. Je pa z manj kot dvema minutama še krajši kot njegov predhodnik.

Rise from Below je spet surov black metal, zadušeno posnet in z odmevajočim grim vokalom, v kanonih Darkthrone. Pesem nedvoumno pokaže na thrasherske korenine drugega vala black metala, kakršnega je soustvarjal Fenriz, hkrati pa je tudi prvi hiter komad tega dela kompilacije. Začuda pa ni še krajši kot predhodna dva, temveč nas s svojo energijo spremlja kar preko treh minut. To seveda nikakor ni »neka posebna« minutaža, a v duhu solo ustvarjanja v vadbenih prostorih si ni težko predstavljati, da na ta način vedno ne gre ustvariti epov.

Dark Lord of Gorgoroth je blackersko besnenje, pri katerem niti ni jasno, ali so različni nivoji slišnosti rezultat namernega dela ali zgolj posledica pristopa »znajdi se sam« in (precej omejenih) razpoložljivih kapacitet snemalnega prostora in pripomočkov. Verjetno gre za slednje.

Drugi del kompilacije se zaključi s Trollwandering (Outro), ki spominja na počasno trolovo lomastenje po divjini skandinavskih pogorij. V duhu celotne izdaje ne gre za darkwave, temveč znova za komad, ki bi ga z lahkoto pripisali albumu Goatlord od Darkthrone.

Horizons

The Fog (Early 1991) je počasno plazeči se in strašljivo zveneči black metal, ki strašljivost gradi na odmevajočem grim vokalu ter malenkosti rabe zamolklega growla. Ja, pesem res deluje zlobno in zlovešče in med black cvetovi tega pušeljca predstavlja najlepši cvet – tako po kompoziciji kot po doživetosti glasbe in vokala. Z vidika hitrosti pa Fenriz s tem komadom izkazuje svojo ljubezen do doom metala, ki jo kasneje »javno izkaže« s predhodno že večkrat omenjenim EP-jem.

In končno pridemo do uspešnice, tako rekoč hita tretjega dela in hkrati celotne kompilacije, Storm of Evil. Fenriz spet poje z globokim čistim vokalom. Pesem od vseh na kompilaciji najbolj in najhitreje ostane v ušesih, je pa tudi primerek, ki se z vso svojo bitjo najmočneje približa panku.

Bergtrollets gravferd je darkwave glasba, ustvarjena s klaviaturami, ki po predhodnem hitu tako rekoč prereže z vsem. Če bi Fenriz poskušal za Storm of Evil postaviti katari koli »pravi« komad, bi verjetno naredil napako, saj bi ta izpadel neverjetno nerodno. Tako pa se izogne taki situaciji in počasi napove konec posnetka. Dejansko počasi, saj se ena in ista melodija vleče preko petih minut.

No, konec je pa res nekaj posebnega. Our Lord Will Come je počasen black metal komad, ki pokaže, kaj je mogoče delati tudi s čistim vokalom. A pri tem opisu samem ne smem ostati, saj je ključnega pomena, da način petja spominja na pijanega black metalca, ki v gostilni pije zadnjo rundo, preden se odpravi skozi mrzlo zimo proti domu. Kako je lahko to dobro? Preverite in slišali boste. Sicer pa: zvok je enako slab kot na drugih pesmih, ki vsebujejo električno kitaro. Zblojeno, odmaknjeno, ritualno in še vedno zlo zveneče. Poleg Storm of Evil verjetno pesem, ki najbolj ostane v spominu.

Tako, in smo prišli do konca, čez 16 komadov. Verjetno ni albuma (ali pač kompilacije), ki bi nudil boljši vpogled v glasbenikov ustvarjalni um. So albumi, ko so bolj čustveni, bolj izpovedni, bolj … marsikaj, a ne poznam nobenega, ki bi sam samcat premogel predstaviti toliko glasbene širine na začetku ustvarjalčeve glasbene kariere.