Matematika je celo meni, okorelemu družboslovcu, v svojih določenih dimenzijah zanimiva znanost. Konkretno – enačbe, kot je »Isengard = Gospodar prstanov = power metal«, so jasne. Vendar če slednji dodamo le eno dodatno spremenljivko, dobimo neenačbo »Fenriz = Isengard = Gospodar prstanov ≠ power metal«! Ja, tako približno so videti stvari v konkretnem primeru. V osnovi je tole spomin na čas, ko se pri nas black metala še ni dalo dobiti in smo zgodnji blackerski navdušenci kupovali »na slepo« vse, kar se je dalo kupiti. Če pa je bilo to povezano še s skupinami, ki smo jih poznali, toliko raje. In prav na tak način sem/smo prišli tudi do Fenrizovega projekta Isengard.

Moram priznati, da sem precej kolebal med tem, ali naj recenziram pričujočo ploščo ali njej predhodno kompilacijo Vinterskugge. Na koncu sem se v imenu glasbene konsistentnosti, ki je pri recenzirani plošči veliko boljša kot pri Vinterskugge, odločil za Høstmørke. Gre za ploščo, ki kot osnovo ponuja surov in prvinski black metal ter kot nadgradnjo že konkretno porajajočo se novejšo obliko pagan/viking black metala.

Neslepaks je na glasbenem nivoju počasen, pridušen in zamazan black metal. V pesmi je dominantno uporabljen odmevajoči čisti vokal (pomeni, da je malenkost prisoten sicer tudi razumljiv grim vokal). Zanimivo je, da ravno slednji določi melodijo, ki ji sledijo kitare. Samo petje deluje oziroma naznanja, kakšne prijeme bo uporabljal tisti pagan/folk metal, ki se bo v bližnji prihodnosti začel razvijati pod krilom drugega vala black metala. Seveda pri rabi čistega vokala ni moč prezreti vpliva Bathory.

Landet og havet zaradi kristalno čistega močnega odmevajočega moškega vokala in večglasnega petja deluje kot izraz osnovnega folk oziroma ljudskega izročila (v pozitivnem pomenu besede in ne kot hitra alkoholna burleska). Prelepo.

Pri I kamp med Kvitekrist počasne, »razštelane« električne kitare v ozadju, s še bolj v ozadje porinjenim bobnanjem, dajejo največ prostora vokalu. Zadušeni kitarski melodiji dajejo dodatno moč klaviature, ki se ravno tako pojavljajo v ozadju. Pesem deluje borbeno, junaško in tudi impulzivno. Morda zaradi zvoka kitar in tudi relativno ponavljajočega se besedila pesem v enem delu nekoliko asociira na Orgasmatron od Motörhead. Tudi prav. Fenriz čas in prostor, da se pagan (black) metal razvije v vsej svoji mogočnosti in kompleksnosti, prepusti izdajam Enslaved, Borknagar in Primordial.

Kaj točno predstavlja I ei gran borti Nordre Åsen, zelo težko rečem. Zdi se kot eksperiment v kombinaciji klaviatur, električne kitare in LSD-ja. Začetno darkwave melodijo najprej raztrga »tru-ru-ru-ra-la-la« petje in jo nato do konca zmrcvarijo zvoki električne kitare. Kitare naj bi sledile melodiji klaviatur ter tu in tam petje tudi. Ne, sporočilu pesmi se mi ne uspe približati.

Over de syngende øde moer je ponovno veliko bližje tistemu, kar se bo razvilo v pagan/viking metal – počasnejša in plazeča se melodična black metal glasbena osnova ter zateglo petje s čistim vokalom. Za bolj popolni užitek manjka le še petje z grim vokalom in dobili bi verjetno nekaj, kar bi bilo podobno viking metal demom. Glasbeno najimpozantnejši del pesmi predstavlja njeno postopno zaustavljanje ob zaključevanju.

Huh, tole je (predvsem zaradi krika) res kruto trpeče zveneči black metal. Thornspawn Chalice ne razočara blackmetalskih ušesnih brbončic. Način petja zelo spominja na tiste užitke, ki nam jih nudi vokal na De Mysteriis Dom Sathanas. V prvem delu počasen, preprost in surov black metal se v drugem delu razdivja v surovo primitivno melodiko prvinskega drugega vala black metala. Iz pesmi hkrati sekata Mayhem in Darkthrone. Tole v vsej svoji čistosti in neokrnjenosti bistva black metala res paše. Dasiravno traja relativno dolgo (celih osem minut), je tole definitivno najboljša pesem na plošči.

Plošča se zaključi s Total Death (mar vas naslov pesmi na kaj spominja?). Jezna black metal britvica, skovana iz pridušenega igranja kitar, hitrega bobnanja, slišanega iz ozadja in ostrega grim vokala reže križemkražem rane po telesu krščanstva. Brez milosti in brez zadržkov. Kamor pade, pade.

Ne, na Høstmørke se zagotovo ne nahaja glasba, ki bi poslušalcu oziroma poslušalki ponudila kaj novega, vendar po drugi strani predstavlja kos v mozaiku razvoja hladnih podzvrsti (skandinavskega) drugega vala black metala, ki na praktično-glasbeni ravni upodobi tisto, kar so v knjigah in študijah o tem razvoju zapisovali glasbeni teoretiki.