O tem, ali je svet raven in ali smo ljudje po naravi vegani, se ne bom prerekal, ker nima veze z zdravo pametjo. Lahko pa samozaverovano in verniško prepričano kot nekateri aktivisti obeh zgoraj omenjenih skupin trdim, da svet industriala še vedno stoji na v glavnem enem glasbenem stebru, ki sliši na ime Ministry. In steber, ki toliko let pokonci drži glasbeno tako poseben in unikaten habitat, kot je industrial metal, je preprosto že zaradi njegove starosti (in glasbenega doprinosa metalu) treba spoštovati in častiti. Moja hvalnica je namenjena njihovemu psalmu iz časa, ko se je s propadom vzhodnega bloka ter rušenjem sovjetsko-ruske ere hegemonije in zatiranja dela sveta rojeval novi svet(ovni red). A tu ni idealizma in upanja tipa Wind of Change. Plošča namreč zelo plastično glasbeno upodablja tisto temnejšo podobo obraza družbe zmagovalcev.

Megatonska parna lokomotiva se v polni tek požene z globalno zunanjepolitično sliko tega, kar sledi in kar je sporočal takratni vodja Zahodnega bloka. New World Order (N. W. O.) je napovedal takratni predsednik ZDA, George Bush starejši. Surovo sintetizirane ostro hitre kitare ob zvokih ritem mašine odprejo vrata samplom z zvokom siren, ki takoj ustvarijo sliko družbenega nereda. Tempo ritem mašine podobo drži v stanju stalne napetosti. Zavijajoče kitare v sintetiziranosti zvoka predstavljenemu kaosu dodajajo dimenzijo tektonskih pretresov, kakršne bi lahko sprožali sunki zadetkov atomskih bomb. Besedilo je kritično, enigmatično in tako abstraktno, da že desetletja ohranja svojo aktualnost. Alov¹ vokal je hrapav, poln gnusa, in ko se pojavlja v obliki krikov, zveni kot utesnjen krik notranjega obupa. Ali ponavljajoči glas Georgea Busha starejšega »a New World Order« predstavlja vrhunec pesmi? Ne! Predstavlja pa krono in vrh indoktrinacije oziroma ustvarjanja nove družbene zavesti o svetu, kakršna poteka skozi ritual (tj. pesem) ustvarjanja novega blokovskega enoumja. Skratka, pesem predstavlja virtuozno popolnost ustvarjanja v industrialu in si zato zasluži kultni status daleč najbolj prepoznavne pesmi skupine in te podzvrsti metala.

Še gršo podobo družbe zmagovalcev – svobodnega in demokratičnega kapitalističnega sveta – kaže (verjetno) druga najbolj prepoznavna (znova v celotni diskografiji) stvaritev skupine, Just One Fix. Odmevajoči kriki in reklo »Never trust a junkie!« nas potisnejo v svet osebne groze. Beati ritem mašine² in zavijanje kitar občutek pogube ob nastopu abstinenčne krize v življenju odvisnika še bolj »pritisnejo v upodobitev popolnega čustvenega dna«. Alov glas predstavljeno zvočno sliko še potencira, saj zveni, kot bi pel med utapljanjem. Bolj se pesem razvija, bolj dobiva podobo deliričnega tresenja telesa v končni terminalni fazi odtegnitve oziroma abstinence. Padanje, padanje v globino, globlje in še globlje, a »rešitev« se zdi umirajočemu odvisniku tako preprosta: »just one fix!«

Sledi posvetilo še enemu prekletstvu kapitalističnega Zahoda tistega časa³ – televiziji. Pesem TV II završi z že skoraj blackmetalsko hitrostjo nabitimi kitarami, sampli in beati. Podobo »sneženja« na televiziji, ko še ni programa (a danes kaj takega sploh še obstaja?), zaokroži zelo hitro in suho zveneče Alovo petje. Pesem zaradi hitrosti ne omogoča razmišljanja o sporočilu, marveč v prvem delu spodbuja le manično tresenje z občasnimi »predahi«, ko pesem dobi podobo odmeva. Odmeva česa? Krika? V zaključku pristni zvoki iz filmov po vsem hrupnem divjanju delujejo pomirjujoče. Mar pesem želi s tem povedati, da se je anksiozni napad, ker ni več programa, pri obsesivnem odvisniku od televizije končal s tem, ko se je končno začel TV program? Morda, in če je tako, potem pesem odlično opravi svojo funkcijo.

Kdo iz (zgolj) ljudi ustvarja heroje? Množice vendar! V takih ali drugačnih amfiteatrih. Tako se tudi pesem Hero začne z zvoki vzklikanja množic (heroju?). Tudi ritem beatov ter igranje kitar zvenita rokenrolsko – torej laže in množicam razumljiveje. V prvem delu gre za prikaz malikovanja še enega ameriškega junaka oziroma heroja – vojaka oziroma G. I. Joeja⁴ in vsega, kar je povezanega z mitom popolnosti in nepremagljivosti ameriškega vojaka. Najboljši del pesmi so ne povsem jasni zvoki krikov »Hey!« ali »Hail!« dela množice, ki jim drugi del množice odgovarja z refrenskim krikom pesmi »Hero!« No, zadnji del besedila pokaže tisti manj lepi del slave vojaka, oziroma kar od njega ostane, ko »odsluži svoj dolg državi«. Posebej moram pohvaliti vlogo, ki jo imajo pri ustvarjanju učinka pesmi zavijajoče kitare. Ni kaj, družba je arena, ki časti heroja, dokler ta opravlja svojo vlogo in ga nato izpljune v imenu novega, naslednjega heroja. Odlično zamišljena in zložena pesem.

Ves absurd kulture spektakla in odvisnosti od industrije zabave v sebi koncentrira Jesus Built My Hotrod, kjer se svetost »odrešenika« povezuje z nečim tako nepomembno posvetnim, kot so mutantsko izmaličena vozila, ki slišijo na ime hotrod. Način petja že napoveduje, da bo šlo za kritiko »kulture« bel(sk)ih smeti oziroma »white trasha« in njegovih »vrednot«. In tudi gre za to – industrializirano verzijo prikaza bednosti kmetavzarskega rokenrola in življenjskega stila, ki naj bi ga ta častil. Ja, gre za še eno super pesem in zvočno upodobitev še ene dimenzijo dekadence družbe spektakla ZDA. Bolje od tega ne gre!

Na osamljenost in osebno pasivnost kot bolezen v svetu obilja kapitalističnega Zahoda opozarja Scarecrow. Pesem v nasprotju s predhodnicami zaradi tempa pasivno in le počasi leze skozi ušesa. Alovo počasno petje zveni naveličano in odmevajoče ter se v tej svoji naravi odlično dopolnjuje z glasbo.

Kakšna bi bila kritika ameriške družbe brez kritike njene verske podstati? Temu je namenjena pesem Psalm 69. Težke in mastne kitare ob zvokih mnogoterih vzvišenih glasov napovedujejo pompoznost dogajanja, ki naj bi sledila ob izrekanju stavka z nedolžnim deškim glasom, izražajočim upanje, da se bo njegovega srca dotaknil Kristus. Ko končno pošteno zažagajo kitare, začne Presvet(l)i Al mastno in eksplicitno kritizirati versko obsedenost ljudi. K učinku njegovih besed veliko pripomorejo zvočni izseki posnetkov ritualov televizijskih duhovnikov (»TV preacherjev«), ki kar prek televizije poskrbijo za duševno očiščenje in odvezo »verujočim«. Ministry je s pesmijo uspelo po vseh pravilih verskega obredja z rabo industriala (!!!) poustvariti vso dramatičnost in absurdnost množičnega verovanja ter v to vplesti besedilno brutalno in grdo kritiko takrat moderne verske fenomenologije dela družbenega duha.

Iz neposrednih sporočil z besedili nas Ministry spustijo v svet še dveh instrumentalnih pesmi. Corrosion je najlažje opisati kot kakofonijo kitar, beatov in samplov. Kljub vsej svoji kakofoničnosti ritmi nekako omogočajo poslušalčevo potovanje v nekakšnem ritmičnem plesu skozi divjanje glasbe. Slednja omogoča nekoliko lažje dihanje ušes, torej poslušanje, v veliki meri verjetno zato, ker ni obtežena s sporočili Alovega petja. Grace zaradi zvokov, ki se prelivajo v pesmi, deluje precej mračnejše in bolj strašljivo, sploh zaradi glasu, ki ponavlja besedno zvezo »Doomsday, the Final battle!«. Nas želijo Ministry opozoriti, da s koncem plošče v resnici »vsega skupaj še ni konec« in da lahko normalno zaživimo naprej, marveč naj se v svojem resničnem življenju pripravimo na sodni dan in konec? Pesem je tako popoln konec neponovljive plošče s ponavljajočimi se opozorili, ki jih skupina javnosti sporoča iz plošče na ploščo.

Pred nastopom skupine na letošnjem Tolminatorju za konec razčistimo še eno pomembno stvar; namreč, kdor še ni doživel nastopa Presvet(l)ega Ala in njegovih Svetih iz poslednjih dni človeštva, ki slišijo na ime Ministry, še ni doživel pravega industrial nastopa! Slednji pa pomeni nekaj v vsakem obziru odklopljenega – lahko je agresiven, lahko zamaknjen, lahko preglasen in lahko zvočno zadušen. Vendar v vsakem primeru predstavlja unikatno doživetje. In točno to ter vse to velja tudi za nastope Ministry. Pozabite na Rammstein, pozabite na Combichrist, Media Violence,  Fear Factory in vse ostalo. Glasbeno (in koncertno) ostajajo čez, nad in pred vsem v svetu industiala. Ogled Ministry v živo vedno in vselej odločno priporočam – pojdite na Tolminator, ker tega, kdaj jih bomo naslednjič lahko videli v tem nepredvidljivem svetu,⁵ ni mogoče reči.

[1] Tu govorim o gonilni sili in glavnem duhu delovanja Ministry, kultnemu pevcu skupine, njegovi presvet(l)osti Alu Jourgensenu.
[2] Kakršne so več kot očitno večkrat uporabili tudi Rammstein.
[3] Ja, šlo je za čas, ko se še nismo soočali z odvisnostmi od računalnikov, računalniških igric, socialnih omrežij in »pametnih« (???!!!!) telefonov.
[4] Za tiste, ki vedo, o čem govorim – pesem ni posvečena akcijskim figuricam s takim imenom, s katerimi smo se igrali v tistem času.
[5] Ko se poraja vrsta novih svetovnih redov, ki se borijo za prevlado.