Verjetno v black metal kodeksu ni ravno najbolj »častno«, da recenzijo (black metal) albuma začnem z besedami Jima Morrisona, ampak zdi se mi, da v tem primeru enostavno moram. In hočem. No, predvsem hočem. Kar sem hotel reči je, citiram: »I'm sick of dour faces, staring at me from the T.V. Tower, I want roses in my garden bower, dig?«
Skratka ... Nek antropolog je nekoč rekel, da niti ni važno, kako so se stvari začele, ker se (na žalost) nadaljujejo same od sebe – torej brez nekega nadzora, ideje, politike, uprave; oblast, ki se izvaja sama. Ta ista oblast nekako – na tem mestu ne bom niti razmišljal, zakaj in kako – najraje in najučinkoviteje deluje na mikro ravni. V naših spalnicah (hvala, Foucault), stereo napravah, straniščih ter sobanah uma in duha. Kar poglejte oblast, ki jo nad black metalskimi hordami izvršuje Jon Nödtveidt ... in to izza groba. Da, »zapuščina« dela svoje. Fascinacija tudi.
Žal živimo v dobi prenasičenega trga. Takšna ekonomska situacija ima seveda svoje pozitivne strani: ponuja možnost, da vidimo stvari kakršne (oziroma: kako zelo zavožene le-te) v resnici so – če to seveda hočemo. Mnogi, seveda, nočejo. Niti black metalu ni bilo prizaneseno: pred leti se je vaš black metal band svetlikal kot kakšna posebna snežinka, če si kričal o črnem ognju in lastnem izgorevanju v njem, o sumerskih in/ali babilonskih božanstvih, principu Lilith in o podobnih ezoteričnih zadevah (da ne omenjam refrenskih invokacij v čudnih in tujih jezikih, ki jih ne morem nepovezovati s tatuji v kitajskih ali japonskih pismenkah, ob katerih njihov nosilec ni nujno vedno prepričan, da namesto hotenega ne nosi kakšne neumnosti v stilu: »Imam hemoroide in rad jem ribe«). Dandanes stvari ne stojijo več tako. Trg se je prenasitil, šivi so popokali. Gremo v kino? Poslušajte: »The program for this evening is not new, you've seen this entertainment through and through, you've seen your birth your life and deat, you might recall all of the rest, did you have a good world when you died?«
Kahos Aeon, nemški black metal band in njihov celovečerni ... pardon, LP prvenec Exitus, torej. Na nek način seveda že ves čas govorim o tem albumu: tekom tričetrt ure, kolikor vsa ta inkantacija traja, je poslušalec bolj ali manj podvržen sorazmerno čisto zvenečemu in precej melodičnemu black metalu. Tako kot legije vseh drugih bandov, ki hočejo nadaljevati tisto, kar so Dissection z Jonom Nödtveidtom na čelu začeli (odgovora na vprašanje kaj je tu za nadaljevati in zakaj obstaja neka morbidna težnja po tem, da se to brezkompromisno »mora« nadaljevati, na tem mestu ne bom ne iskal, ne podajal, niti se ne bom pretvarjal, da ga poznam). Razumem, da je bil ta švedski akt pomemben in (da še vedno je) vpliven, toda šala na njegov račun počasi postaja res, res, res tanka, plitva. Ko preteče osmero avtorskih skladb albuma (in ena priredba Dissection), ki so v svoji tekstovni esenci ali himnično ali invokativno naravnane, postane vprašanje o potrebnosti še enega takšnega albuma (vprašanje, ki se poslušalcu pred očmi prvič naslika verjetno nekje okoli uvoda v skladbo The One Who Spoke The Hidden Name) zelo na mestu. Odgovor je seveda pri posamezniku samem. Vprašajte se, ali živite v svetu, v katerem primanjkuje Dissection, Watain in podobnih glasbenih skupin. Če je odgovor »Da!«, potem vem je vsa filozofija izgorevanja in prerojevanja Exitus pisana na kožo, in privoščim vam uživanje v njej. Če pa je odgovor negalen, tu žal nimate kaj veliko pridobiti. Lahko pa skupaj preberemo kakšen Jimov verz ali dva, recimo:
»I will not go, prefer a feast of friends, to the giant family.« No, ali ni to lepa misel? Veliko lepša kot pa tisoč in prva zloraba neke že zdavnaj prežvečene podobe, ideje?

Davorin