Razlika med (metal) skladbo tradicionalne (recimo nekje okoli štirih minut) in ekscesne (recimo deset minut in več) dolžine je moč ponazoriti tudi z razliko med izjavo in pripovedjo (ali kratko zgodbo in romanom, če se pomaknemo v bolj literarne vode). Medtem ko je izjava z lahkoto samostojna tvorba, ki za svoj obstanek ne rabi nujno nakazovati na nek večji kontekst (je pa seveda zaželeno, če to vsaj subtilno počne), je pripoved veliko bolj kompleksen način izražanja, saj svojo misel podaja – tako rečeno – prek primerov, v tem početju pa naletava na cel kup pravil ter na večna vprašanja strukt…

Dva meseca. Dva meseca praktično vsakodnevnega poslušanja, spraševanja in opominjanja. In to ne dva meseca užitkarskega poslušanja, ki po prvem tednu, v katerem poslušalec zajame vse, kar o nekam albumu pač lahko zajame, služita le še potrjevanju že dognanega. Nikakor ne. Dva meseca sta pretekla poskušajoč pridobiti, izkristalizirati, (iz megle) izločiti neko občo resnico o albumu A Place To Call My Unknown. Nek trden vtis, če tako želite. Glasbo sem poslušal ob vseh možnih priložnostih, atmosferah, ambientih, lokacijah, emocionalnih stanjih in drugih variabilnostih. Nič. Knjižico z besedili s…

Tretji album ljutomerskih death metalcev Obnounce obenem nadaljuje in prekinja s tradicijo zvoka in izvedbe Obnounce samih. Zazdi se, da gre za tisti del evolucije banda, ki jo člani ponavadi tako radi opišejo s sledečimi besedami: »To je bil popolnoma naraven proces.« Age Of Darkness ima od svojih predhodnikov kompleksnejši, težji in … no, profesionalnejši zvok, klaviature so potisnjene v ozadje, vokali pa neposredno v prvo vrsto. Celoten album je v svoji produkcijski čistosti zvočno zelo neposreden in sorazmerno kompleksen, žal pa prav ta kompleksnost odpre cel spekter problemov. Poglejmo.
P…

Da, priznam: moja pričakovanja glede studijskega naslednika leta 2008 izdanega albuma Communion Grkov Septicflesh, so bila visoka. Priznam pa tudi obratno, da z veličino pričakovanj rado raste tudi zavedanje, kako zelo možno je, da bodo stvari, ki se jih veselimo, enostavno zanič. Ko je album okoli letošnje Velike noči končno izšel, je kmalu postalo jasno, da so bile bojazni glede »Velike Maše« bolj ali manj povsem odveč.
The Great Mass ponuja deset skladb, ki mrtvo resno nadaljujejo zapuščino v prvem stavku omenjenega predhodnika, razvijajo in dopolnjujejo tam začete kontekste in koncepte ter…

Ko na »sceno« prihajajo nove generacije bandov, se bo zgodilo dvoje: ti novi bandi bodo ali prekinjali s tradicijo svojih vzornikov in eksprimentirali, ali pa bodo s tradicijo nadaljevali. Preprosto. Že nekaj let nazaj smo prestopili mejo, ko so na sceno pričele vstopati generacije, ki gledajo na recimo Dimmu Borgir z generacijsko distanco. Od takšnih bandov v glasbenem oziru ponavadi ne dobimo ničesar posebnega, je pa zanimivo opazovati, kako se te nekoliko starejše zasedbe na novo interpretira.
V primeru nizozemske petčlanske glasbene zasedbe Hymir in njihovega prvenca imamo torej opravka z …

No, pravijo da se človek uči (in spoznava) vse življenje. Kako pogosto pa boste navsezadnje lahko rekli, da ste spoznali nov baskovski black metal band? Povem vam: redko. Numen je tretji album tega banda, in se v obliki, kot ga opisujem, tu pojavlja kot ponovna (in vsesplošna, če se temu lahko tako reče) izdaja oziroma »re-release«, saj je bil v zgolj tisoč izvodih originalno izdan leta 2007. In prav je, da je do te založniške poteze prišlo, saj je to glasba, ki si zasluži vsaj priložnost, da je slišana.
Šest skladb, ki jih album ponuja, bi še najlažje (in z najmanj napora) opisal kot »še en …

Bilbo Baggins na začetku prvega filma Gospodar Prstanov reče Gandaflu, da se počuti tankega, raztegnjenega kot »maslo, ki je razmazano po prevelikem kosu kruha.« Vse odkar sem desetletje in še malo nazaj gledal ta film, mi je ta fraza odmevala v ušesih, in očitno je končno nastopil čas, ko jo lahko uporabim.
Nephrolith prvenec Xullux torej. Že pravilo naključij bi nas lahko prepričalo (in tudi preslepilo), da bo ob vsesplošni ekspanziji black metala, ki jo zadnji dve leti doživljamo na slovenskih tleh, prej ali slej prišlo do sesutja black metal pathosa, izraza in kaj jaz vem česa vsega še. N…

Včasih človeka pritegne že samo ime banda, kar je seveda dobro; pomeni namreč, da je dober v sprejemanju odločitev, da je inovativen, da je ... Oh, saj veste ... Vstavite pač kakšno kompetenco ali dve namesto mene in tako zaključite stavek. Seveda imamo potem tudi bande, ki si iz istega razloga in istih »kakovosti« (ali pomanjkanja le-teh, tudi to možnost je treba vzeti v obzir) nadevajo popolnoma idiotska imena. Pri Secrets She Kept – ko sem se enkrat prepričal, da ne gre za hardcore zasedbo (s tem nočem žaliti, ampak zgolj nakazujem na dejstvo, da sem kritiško omejen) – sem tako takoj dobil …

Verjetno v black metal kodeksu ni ravno najbolj »častno«, da recenzijo (black metal) albuma začnem z besedami Jima Morrisona, ampak zdi se mi, da v tem primeru enostavno moram. In hočem. No, predvsem hočem. Kar sem hotel reči je, citiram: »I'm sick of dour faces, staring at me from the T.V. Tower, I want roses in my garden bower, dig?«
Skratka ... Nek antropolog je nekoč rekel, da niti ni važno, kako so se stvari začele, ker se (na žalost) nadaljujejo same od sebe – torej brez nekega nadzora, ideje, politike, uprave; oblast, ki se izvaja sama. Ta ista oblast nekako – na tem mestu ne bom niti …

Ko smo po leta 2008 izdanem albumu Anima Noir sklepali, da so Italijani Theatres des Vampires dokončno prešli v industrial gothic/darkwave vode, so se z Valčkom v mesečini vrnili v gothic vode, kakršne so iz njihove glasbe vele nekako vse odkar jih je zapustil vokalist Lord Vampyr in ko so dokončno prekinili vse vezi z black metalom.
Kar se žanrske opredelitve Moonlight Waltz tiče, ne morem reči kaj veliko drugega kot to, da gre za metal z veliko patosa v melodiki. Nič black/death/doom/pop/itd. metal? Ne. Nič. Vplivi so med sabo pomešani do takšne mere, da je album praktično nemogoče ožigosat…

Z novim albumom Belphegor sem imel precej problemov. Zelo težko sem ga namreč umestil. Dobro, priznam, nisem se tudi ravno ne vem kako trudil – to mislim v stilu, da bi mu prisluhnil med sodomiranjem koze, tačas, ko le-ta uživa zadnjo večerjo iz trebuha pravkar prebičane in poscane prostitutke in užival v estetskih vrednostih celotnega dogodka. Ne, nič takšnega nisem počel. Enostavno ne ljubi se mi več. Sem pa med brskanjem po internetu – da bi ubil monotonost Blood Magick Necromance – prišel do naključnih posnetkov nekih plažnih partijev. Ne sprašujte, kako je prišlo do tega .... In kar naenk…

Deathspell Omega so eni izmed tistih bandov, ki v svoj podžanr metala prinesejo svežino, obljubo razvoja, dinamiko. O tem ni dvoma. Njihov album Si Monumentum Requires, Circumspice (2004) je določene spektre black metala na evolucijskem stopnišču praktično lastnoročno potisnil za stopnico (ali več njih) višje ... in obenem rodil t.i. sofisticiranega poslušalca black metala (no, mogoče ne rodil, zagotovo pa deloval kot porodničar). Fenomen se tu seveda ni ustavil – prek nadaljnjih izdaj (EP Kénôse, trije split CD-ji ter album Fas – Ite, Maledicti in Ignem Aeternum iz leta 2007) so Deathspell Om…

Včasih človek preprosto najde nekaj, kar išče. To je lepo. Toda včasih človek najde nekaj, kar sploh ni iskal (ali se zavedal, da išče). To pa je še boljše.
Hiter flashback: Man's Gin je projekt Erika Wunderja, ki je metalskemu svetu znan kot bobnar (in še kaj) v ameriškem post black metal duetu Cobalt, tistim manj metalskim dušam pa verjetno kot (sicer session) član Jarboe odprave. Ob tem pa naj že kar takoj na začetku opozorim, da imata glasbeni koncept in zasnova Man's Gin nekako toliko zveze z metalom, kot je električna kitara sinonim za metal. Odgovor je: »Da, ampak ...« Poudarek pa je s…

Navadili smo se že, da nam Shamaatae po novem vsako leto na lesenem pladnju z ročaji iz človeških kosti prinese nov album Arckanum. Navadili ... in razvadili, moram dodati. Žal. Sviga Læ skupaj z lanskoletnim ÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞ ter predlanskim Antikosmos tvori nekakšno drugo dobo tega enigmatičnega švedskega black metal pojava, ki ga je koketiranje s thrash metal tehnikami naredilo precej samosvojega.
»Groove« Arckanum doba – tretji del, torej. Album, ki se konča po sedemintridesetih minutah poslušanja, se sprva izkaže za precej bolj zvodenelega kot prejšnja dva. Poslušalec se sprašuje zakaj, a ne mo…