V ZDA živečemu belgijskemu kitaristu Petru Scheithauerju je pri drugem albumu svoje zasedbe Killing Machine uspelo zbrati sanjsko zasedbo z Jamesom »kmalu bom pel v vseh ameriških heavy/power metal bandih« Rivero, bivšima Megadethovcema Davidom Ellefsonom (bass) in Jimmyjem DeGrassom (bobni) ter Juanom Garcio (Agent Steel; kitara).
Peter je želel narediti album v duhu pravega 80’s heavy metala in zbrana druščina, vključno s prekaljenim starim mačkom Billom Metoyerjem, ki je poskrbel za zvok, je idealna za kaj takega. Žal pa vsi ti mojstri skupaj niso sproducirali kaj več od le (zelo) lepega poklona osemdesetim oziroma natančneje poklona Judas Priest iz obdobja od albuma z imenom te zasedbe do Painkiller. Album se v duhu te klasike začne zelo obetavno s Killing Machine, paralele k Judas Priest pa so že tu več kot očitne; »screaming guitars, thundering drums«, odlična predstava Jamesa Rivere v halfordovskem stilu. V nadaljevanju sledi še nekaj konkretnih himen kot In The Storm, Burn In The Wind, album pa pokriva cel heavy metal spekter, od hitrih, udarnih skladb, preko mid tempo grooverjev do (pol)balade. Predvsem pri skladbah srednjega tempa pa pride do izraza identičnost z Judas Priest v obliki njihove značilne ritmike, kitarskih riffov in vokalnih linij; najbolj reprezentativen primer tega je skladba Fatal Chances.
Daleč od tega, da bi bilo na tem albumu kaj slabo odigrano, njegova slaba stran je pomanjkanje identitete, lastnih idej, preveliko naslanjanje na že dostikrat omenjeni band v tem tekstu. Vsekakor priporočljivo za fane Jamesa Rivere in metala tipa Judas Priest, drugače pa je trenutno v Evropi kar nekaj bandov, ki se obujanja duha osemdesetih lotevajo z več svežine in lastne identitete.

Matjaž