Po uspešnem predhodnem albumu sem z veliko nestrpnostjo pričakoval nov album po velikosti najmanjšega, a po glasu največjega hard rock/heavy metal pevca. Kmalu po poslušanju je bilo jasno, da je Ronnie le še potrdil, kar je nakazoval že z Magico – vrnitev k njegovemu najuspešnejšemu solo obdobju v sredini osemdesetih, ki se je končalo z Dream Evil albumom.
Začetek albuma je z njegovimi tipičnimi himnami več kot dostojen dokaz za to. Tempo je Dio pri komadih Killing The Dragon, Along Comes The Spider, Scream in Better In The Dark glede na Magico malo dvignil, dodal pa je še nekaj dinamike. Svoje je z zelo dobrimi solažami pristavil še novi kitarist Doug Aldrich (zamenjal Craiga Goldyja), ki je eden najboljših kitaristov, s katerimi je Dio sodeloval v svoji solo karieri. O Diovem vokalu tu in seveda na celi plošči ni potrebno izgubljati besed. Neverjetno, kaj spravi iz sebe v svojem sedmem desetletju življenja.
Plošča se nato nadaljuje s počasnejšo in tršo Rock & Roll, sledi pa dinamičnejša Push. Ko nastopi Guilty se pojavi bojazen, da smo slišali vse, kar je bilo pametnega za slišati. A brez skrbi, že v naslednjem sentimentalno obarvanem epu Throw Away The Children se stvari zopet postavijo na svoje mesto in tam do konca plošče z Before The Fall in Cold Feet tudi ostanejo.
Kljub temu, da po kvaliteti sicer ne dosega legendarnega Holy Diver albuma, je Killing The Dragon narejen po okusu Diovih fanov. Zaradi tega bodo ti še z večjim veseljem čakali na drugi in tretji del Magice, ki sta že v pripravi.

Matjaž