Mislim, da po albumu New Man, New Songs, Same Shit, Vol.1 iz leta 2020 že vsi poznamo recept, kako Adam »Nergal« Darski za svoj country/blues rock projekt Me And That Man ustvarja glasbo. Na kratko: za vsako pesem k sodelovanju povabi drugega glasbenika, ki nastopi v vlogi vokalista. Tokratni seznam je takšen:
 
Black Hearse Cadillac (Hank Von Hell, Anders Odden)
Under the Spell (Mary Goore)
All Hope Has Gone (Blaze Bayley, Gary Holt, Jeff Mantas Dunn)
Witches Don't Fall in Love (Kristoffer Rygg)
Losing My Blues (Olve Abbath Eikemo, Frank The Baptist, Chris Holmes)
Coldest Day in Hell (Ralf Gyllenhammar, Douglas Blair)
Year of the Snake (David Vincent)
Blues & Cocaine (Michale Graves)
Silver Halide Echoes (Randy Blythe)
Goodbye (Alissa White-Gluz, Devin Townsend)
Angel of Light (Myrkur)
Got Your Tongue (Chris Georgiadis)
 
Imena so še bolj zveneča kot prejšnjič, na žalost pa se je v mojih ušesih tokrat zalomilo pri všečnosti. Morda je za to pri meni krivo dejstvo, da pač nisem neki velik navdušenec nad blues in country glasbo, saj to konzumiram bolj občasno. Večja osredotočenost na to glasbeno kombinacijo prinaša torej več zanjo značilnih melodij in posledično manjše metalsko ozadje. Vsak glasbenik svoji pesmi seveda doda ščepec vzdušja iz glasbe, ki jo sicer ustvarja v svojem matičnem bandu, kar je zagotovo spet dobrodošla in konec koncev tudi pričakovana dodana vrednost.

Zaradi bolj mračnega vzdušja, kar je sicer zelo močna lastnost metal glasbe, je večina pesmi počasnejše narave. Te pesmi ne posredujejo neke prave energije, zaradi česar plošček pritiska na bolj ali manj iste gumbe atmosferike. Sicer se najde tudi kakšen vedrejši ali hitrejši komad, ki razbije monotonijo, a ta celostno gledano vseeno igra bolj stransko vlogo.

Zaradi vsega opisanega bom v prihodnosti očitno pogosteje posegal po predhodniku, medtem ko se mi bo kolcalo po recenziranem albumu, ko bom pri volji za glasbo iz hiše Nick Cave ali King Dude.