Neurotech je zadnja leta zelo dejaven. Začenši z letom 2021 od Wulfa redno prejemamo en album letno, kar je do določene mere razlog, da sem se nekoliko izgubil oziroma nisem uspel več slediti. Ave Neptune iz leta 2023 je bil torej zadnji album, ki sem mu uspel prisluhniti, predlanskega Memory Eternal sem povsem »prešprical«, medtem ko me je lanski – in aktualni – Exo Escapism spet našel.

Po začetnem Exo ima poslušalec občutek, da je Wulf ponovno povsem zavil v futurepop/trance vode, a že drugi komad Cast Into Shadow pokaže svoje »industrial metal« zobe, nakar tretji, The Mark of the Beast, postreže celo z dvojnim bas bobnom. Je to torej še Neurotech, kot ga poznamo zadnja leta? Ja, je, le da Wulf na Exo Escapism močneje eksperimentira oziroma vključuje industrial elemente, tako da poleg štancarskih ritmov in tipičnih distorziranih kitar ne manjka niti udarjanje »kladiv« v bobnarskem ritmu. Na trenutke imam torej občutek, da iz zvočnikov prihaja nekakšna mešanica vsem znanih Rammstein in nekoliko manj znanih norveških The Kovenant, ki so v začetku tisočletja na sebi lasten način v black metal vpeljali industrial glasbo.

Kaj je potem sploh še ostalo od Neurotech? Kot že omenjeno, so še vedno prisotni futurepop/trance ritmi, rdečo nit skozi celoten album pa še naprej tvori Wulfov nežen clean vokal, ki se uleže čez vse hitre in počasne ritme ter melodije. S slednjimi gre Wulf pri komadu Saints from Sinners že tako daleč, da bi lahko svoje veščine pisanja glasbe posodil velikanom Depeche Mode.

Če bi Exo Escapism tudi z vidika zvoka ponudil toliko raznolikosti, kot jo ponujajo posamezni komadi, bi to pomenilo pikico na i, ki jo zadnja leta pri Neurotech deloma pogrešam. A nekaterih prepoznavnih znakov se pač ni moč znebiti – pa je sploh treba?