Za razliko od predpredlanskega Memory Eternal se mi majski In Delta Negative ni izmuznil, kar pomeni, da sem mu prisluhnil že skorajda ob izdaji. In Delta Negative je Wulfova petnajsta izdaja oziroma njegov dvanajsti celovečerec, če odštejem različne kompilacije, s katerimi nam je postregel v danes že skorajda 20 letih delovanja. In kot ima Wulf večinoma navado, je tudi aktualni album opremil z desetimi pesmimi.

Naslovni komad je hkrati uvodni. Na podlagi svojega uvoda sprva daje občutek, da bo v celoti polnopravni intro, saj nas v svet ploščka In Delta Negative popelje na filmski način. A iz uvodnega instrumentala se razvije polnopravni komad, za katerega bi lahko rekel, da je tipičen za aktualno ustvarjanje iz hiše Neurotech. Nekoliko manj tipično in povsem po mojem okusu pa zveni naslednji Withstand the Agony – osebni vrhunec albuma in (menda) zadnjih nekaj plošč od Neurotech. Četudi Wulf daje prednost Laibach pred Rammstein, kot lahko preberete v intervjuju iz leta 2012, me ta komad navdaja s toliko »rammsteinovske« energije, da je kar veselje. Ta v kombinaciji z ultra hitrimi in udarnimi ritmi ustvari vzdušje, ki kar vabi k headbanganju.

V nadaljevanju bi izpostavil še komad Anomaly, ki me spominja na nekakšno mešanico trdih in resnih Laibach ter poskočnih nemških Scooter. Povsem drugačna pesem je Misaligned, v mojih ušesih polnopravna balada, ki svoj status upraviči tudi na besedilni ravni: »And the cycle keeps repeating / Until the day we stopped to try«. A tudi sicer pove Wulf na aktualnem albumu par dobrih zadev, zaradi česar se splača »pokukati« tudi v knjižico z besedili.

Poleg izpostavljenih komadov ponuja album še več (povsem na kitarah osnovanih) industrial elementov, ponovnega eksperimentiranja z vokali, seveda pa tudi polno mero futurepop in trance trenutkov, ki pa pač manj izstopajo. Z In Delta Negative se Wulf torej ne ponavlja, temveč močneje odpira vrata, ki jih je odprl lani z Exo Escapism. Pa da vidimo, kaj bo prihodnost še prinesla.