Norne so ženska božanstva iz nordijske mitologije, ki ustvarijo in nadzorujejo usodo vsega v kozmosu. Po nekaterih virih so Norne power trio po imenih Urd (preteklost), Verdandi (sedanjost) ter Skuld (prihodnost) in živijo blizu Vodnjaka usode pod mogočnim drevesom Yggdrsilom, ki je središče nordijskega onostranstva. V tostranstvu so Norna tudi power trio, ampak s penisi in popolnoma nemočni nad kocko usode. Diametralno nasprotje od mogočnih božanstev, ki so alfa in omega.

Izbrskal sem nekaj tehničnih podatkov o bandu, da uravnotežim filozofsko nabijanje. Norna so bili ustvarjeni leta 2020 in so razpeti med Švedsko in Švico, dvema mrzlima deželama, kamor nordijska mitologija paše kot ulita. Švedski del sestavljanke je vokalist in kitarist Tomas Liljedahl, ki stavi na post-hardcore zvok in je deloval/deluje v skupinah Breach ter The Old Wind. Švicarski dve tretjini ali skoraj (zavoljo konteksta) 66,6 % pogače sestavljata basist Christophe Macquat in bobnar Marc Theurillat, oba del instrumentalnih sludge-post-hardcorovcev Ølten. Samonaslovljen aktualni album Norna je naslednik prvenca Star Is Way Way Is Eye (2021). Glasbeno pa, hja, kot pravi moj dedek »Dva nemška ovčarja ne moreta narediti pudlja in obratno«. Zgoraj navedeni glasbeni vplivi članov banda so zgovorni sami zase. Matematika pravi, da je sludge = doom + hardcore punk. Če zamenjamo hardcore s post-hardcore, so Norna v poenostavljenem smislu morda »post sludge«.

Kako pa zveni ta »post sludge«? Počasi, disonantno in umazano. Res, res umazano. Diametralno nasprotje med eterično in mesnato Norno pride pri tej razlagi še kako prav. Ženske, vsemogočne boginje, živijo ob vodnjaku pod drevesom in zato sklepam, da se redno umivajo in se rade počutijo sveže. Sludgerji Norna moškega spola se valjajo po blatu. Če bi jih vprašal, kakšne barve je jasno nebo nad njimi, bi skopo odgovorili z »modro«. Pozabite prefinjene božanske odgovore »Aqua, sinje modro, mornarsko modro, aquamarine, baby blue, bizantinsko modro, kapri, celestinsko, electric indigo, čarobno modro, bledo turkizno, jasen dan, smaragdno modro itd.«. Minimalistično in hudičevo disonantno – saj veste, igranje donečih tonov, ki ne sodijo v nobeno glasbeno lestvico, da se neukemu poslušalcu sliši boleče in kot da band fuša. V death metalu to disonanco spretno koristijo številni bandi, ki jih uvrščamo v tako imenovani »dissodeath«. Komad The Sleep je dober primer rabe disonance pri Norna. In da ne bo pomote, Norna v nobenem pogledu niso death metal (so prepočasni), prej so ideološko podobni kakšnim hardcorovcem tipa Converge, a predvsem vokalno, ne po tempu.

Norna je dober primer pritrdilnega odgovora na vprašanje »Kako se lahko nekaj počasnega sliši heavy«? Arnie iz Austrian Death Machine bi verjetno zaničljivo zamahnil z roko, ampak ni zanikati, da se ta post sludge umazanija sliši izjemno br00tal.