No, pa sem se spet znašel v situaciji, ko sem moral stopiti preko »črt«, ki sem si jih sam zarisal v metalu. Slednje me ne omejujejo, marveč mi omogočajo uživanje v čistem, pristnem, jasnem, razumljivem in nepopačenem. V okviru teh črt ostajam ne-ljubitelj brutal death metala¹, saj so vsi moji poizkusi odkrivanja nečesa, v čemer bi užival pri njem, povzročili le, da sem se še bolj utrdil v prepričanju, da te zvrsti (podobno kot vse, kar sliši na ime (v prazen okvir po prosti presoji dodaj levi prilastek) ____________-core), enostavno ne maram.

In potem so se pred durmi mojih ušes s četrtim albumom pojavili Phobocosm – skupina iz Kanade. Sedem pesmi v trajanju malo več kot pol ure nas razsuje z neustavljivim zemeljskim plazom prvinskosti in nepopačenosti death metala ter dušečo težo utapljanja najbolj surovih odtenkov dooma.

Glasba od prvega trenutka prve pesmi do zadnjega trenutka zadnje pesmi drobi kosti, medtem ko vokal s svojo močjo trga kožo z mesa in meso s kosti. Tako glavno odličnost plošče predstavlja njena sposobnost ustvarjanja ambienta brezkompromisne surovosti in bolečine. Pesmi se pri tem prelivajo ena v drugo, vendar mi tu taka situacija (v nasprotju s sicer) ne deluje moteča, saj ploščo slišim kot celoto in ne kot seštevek njenih posameznih delov. Ploščo sestavljajo štiri »glavne« pesmi ter trije »prehodi«, kot taki označeni z naslovi Corridor I, II in III. Med slednjimi mi je kot najboljša v spominu ostala Corridor I, saj v njej kitarske melodije magično ustvarijo občutek žalostnega igranja pogrebnih trobent.

Prvo »glasno« pesem, Deathless, zaznamujejo udarni plimni valovi igranja kitar, ki rušijo in goltajo vse pred seboj. Dasiravno gre pri petju za »growlanje« se slednje ne omeji na eno-dimenzionalno lajnanje po istem kopitu. Pevec jasno pokaže mojstrsko znanje uporabe različnih fines growla, zaradi česar pesem zveni dinamično, bogato in zanimivo. V prvovrstnem death-metalskem viharju, ki sliši na naslov Unbound, glavno silo viharja predstavlja silovito bobnanje. Vokali odlično sledijo bobnanju, medtem ko igranje kitar s svojim sekanjem ustvarja bliskajoče nebo, na krilih katerega privrši in nas opustoši vokalno-bobnarska nevihta. Pri Sempiternal Penance se karte premešajo: v nevihti vodi igro vokal, medtem ko se surovo in strašljivo igranje kitar ter nabijanje bobnov vrtita okrog njega. In za konec še čista zmaga: Beyond the Threshold of Flesh. Pesem združi vse najboljše, kar nudi plošča: surov death-doomerski strah, ki se na krilih igranja kitar in odtenkov vokala plazi, pleza in prerašča zavest. Njen najlepši del je spoznanje mojstrstva lahkotnosti prehajanja glasbe iz dušeče počasne strašljivosti death-dooma v neobrušeno/robato surovost death metala.

Torej, ne gre za glasbo, ki bi nam še polepšala uživanje v mirnem sobotnem popoldnevu. Ne, tole najbolj prime kot strel v tilnik ob koncu gledanja res strašljive grozljivke. Metalski arhivi me poskušajo prepričati, da gre (zgolj) za death metal. Ne, se ne strinjam! Gateway sam doživljam kot  ploščo brutalno surovega in brezkompromisnega doom-death metala, ki ruši in uničuje vse pred seboj.


[1] Izključno izjemo predstavlja obdobje ustvarjanja Bloodbath, preden je vlogo pevca prevzel Nick Holmes iz Paradise Lost.