Švedski vojni metalci Sabaton letos z briljantnim tajmingom izdajajo enajsti album Legends. Ta nosi jasno sporočilo: »legende« – miti in zgodbe velikih osebnosti in dogodkov, ki so oblikovali svet. Sabaton tu ne obujajo zgolj bitk, temveč portrete junakov in ikon, od Templarjev, preko Džingiskana do Napoleona, združenih v epskem metal okvirju. S tem naslovom nasprotujejo pričakovanju še ene vojaške plošče, in tako razširijo lasten okvir pripovedovanja.

Zvok albuma se v večjem delu ne menja – ton ostaja »sabatonski«, toda že v uvodu prvega komada Templars zaznaš širšo plat tona: zborovski »backing vocals« odprejo prostran prizorišče, kot da nas sprejemajo templjarji sami, pripravljeni na časovno potovanje. Namesto kurjenja iz nič in eksplozije nas Sabaton počasi vlečejo v napetost – kitare in bobni stopnjujejo korak, potem pa razcvet v absolutno epski refren, kjer zborovski vokali podprejo glavni pevski vstop. The Knights Templar – bratovščina, vojaki in menihi hkrati – v besedilih in instrumentalizaciji nosijo ravno to bistvo: postaviti se za vero, red in prisego. Zato skladba ne drvi le v tradicionalno »vojno« himnično formo, temveč gradi atmosfero veličine in zgodovinske avre. In smo na običajnem terenu banda že v drugem komadu, ko nas Sabaton s Hordes of Khan popeljejo v galop zgodovine. Zgodba Genghis Khana - pastirja, stratega in vodje največjega kopenskega cesarstva v zgodovini - je uokvirjena z udarnim ritmom in zvokom, ki te pošlje naravnost na stepe. In kot se spodobi v skladbah, ki jih Sabaton posvečajo osvajalcem, je ta skladba bistveno udarnejša in hitrejša. Vokalist Joakim Brodén in basist Pär Sundström sta v intervjuju poudarila, da sta želela »pravi heavy metal komad«, in to se sliši v melodičnem, vendar udarnem metalskem riffu, ki spremlja uvod in refren. Niso se »šparali«, gre za tipičen komad v 100 % stilu Sabaton. Ko album prestopi uvodnih par skladb, se hitro znajdemo v bandovem klasičnem teritoriju. Crossing the Rubicon je natančno to, kar obljublja: himna v čast Juliju Cezarju, ključnemu voditelju rimskega imperija, napisana z dovolj občutka, da dejansko ujame epiko in veličastnost tega ikoničnega zgodovinsko obdobja. Ko vokalist Joakim v refrenu izstreli »for the glory of Rome«, je asociacija na Cezarja takojšnja. Refren stoji, komad teče, struktura deluje. Pri I, Emperor pa se ta formula že obrne proti predvidljivosti: Napoleon bi si, roko na srce, zaslužil kaj bolj ambicioznega od tipičnega »sing-along« komada, ki ga dviguje predvsem refren, medtem ko je instrumentalno eden šibkejših trenutkov plošče. Učinkovit? Da. Poseben? Ne – prej obratno: deluje kot komad, pripravljen predvsem za živo izvedbo, brez kakršnega koli dodatnega fokusa. Zato Maid of Steel še bolj izstopi: hiter power metal z jasnim udarcem, z zanosom, ki res deluje. Ženski posvečena Jeanne d’Arc – eni redkih ženskih ikon, ki so vodile vojake v bitki – nosi v sebi tisto jekleno odločnost, ki jo zgodovinski zapis tako pogosto izrine na rob. Tu Sabatonova prepoznavna formula dejansko zasije: ko zgodovino zapakirajo v energijo in dinamiko, ki jo lahko čutiš, ne le bereš – tu je bil in žal še vedno ostaja neizkoriščen potencial za zrelo evolucijo banda.

Če sem v prejšnji recenziji The War to End All Wars pisal o tem, kako Sabaton znajo zgodovinski koncept povezati v trdno, dramaturško celoto, Legends pokaže drugo plat iste zgodbe: kako hitro lahko ta formula zdrsne v avtomatizem. Album ni slab, Sabaton znajo dostaviti himne, dvigniti refren in zgodovini dati svojo metalsko patino, a skoraj ničesar ne poskuša. Strukture so preverjene, udarci pričakovani, presenečenj pa je premalo, da bi album stal ob boku predhodniku. Če se band ne premakne iz cone udobja, dobimo tudi protislovno kombinacijo: zgodbe rastejo, glasba pa ostaja ista. Kljub temu velja poudariti tisto, kar Sabaton vedno rešuje: zgodbe so močnejše od glasbene varnosti. To je band, ki ga je skoraj nujno poslušati z odprtimi besedili pred sabo. Šele tam se razprejo plasti, zaradi katerih so postali tako prepoznavni. Legends je zato najbolj pošteno opisati kot ploščo, ki zveni dobro, a pove malo novega: solidno nadaljevanje, ne nova stopnica, kaj šele dejanski skok.

Sabaton jutri nastopajo na Dunaju, tokrat s spremljevalnim orkestrom; zdaj veste, kje me takrat najdete.