Potem ko je pred štirimi leti izšel prvenec Jav, Prav, Nav pagan black metal zasedbe Šakal iz Novega Sada in požel zelo pozitivne kritike, sem se zelo veselil njihovega nastopa na Brutal Janez Festu 2023. Žal do takratnega srečanja ni prišlo, ker so Srbi nastop v zadnjem trenutku odpovedali, band pa je pri meni preprosto potonil v pozabo. Zato ne preseneča, da me je lanskoletna najava naslednika Jav, Prav, Nav s preprostim naslovom II ujela popolnoma nepripravljenega, začudenega, a ravno prav radovednega, da sem tudi po skoraj tri leta dolgi »Šakal« suši posegel po bandovem novem izdelku in mu prisluhnil.

Kdor je prešprical Dejanovo recenzijo izpred treh let, se Šakal v veliki meri glasbeno spogledujejo s severnim pagan black metalom z začetka tisočletja, le da se tematsko naslanjajo na slovansko mitologijo ter pogansko dediščino. Zgodbo prvenca tako tudi nadaljuje drugi album II, ki v dobrih 40 minutah zaobjame šest komadov. In če je bil Jav, Prav, Nav precej melodičen, pa II melodičnost potisne na stranski tir in se preda bolj surovi prvinskosti. Tako že uvodna pesem Hrast načne bolj neposredne prijeme in zagrize v blackmetalsko meso. Šakal poganskega pridiha ne iščejo z uporabo različnih starodobnih inštrumentov, temveč to ustvarijo s kitarskimi riffi, ki jim globino doda mogočno grmenje bobnov.

V primerjavi s prvencem je album II hitrejši, produkcija kljub čistosti zvoka pa dovolj umazana ter neposredna. Tako na primer komad Groma sin s kitarsko solažo še kaže bolj melodične prvine, pri čemer pa se Kosti in Vučji dani od tega zelo distancirata. Seveda se tu in tam še pojavi kakšen počasnejši in spevnejši del, a je tega na albumu vse manj, in tako Šakal 40 minut brezkompromisno udrihajo po ušesnih mešičkih s pravim prvinskim pagan black metalom. V vsej poplavi bandov s takšnim ali drugačnim eksotičnim inštrumentom v zasedbi je klasična postava z osnovo na kitarskem riffu še kako dobrodošla. Tako tudi zadnji komad na albumu U krvi ne izgublja na moči in kljub nežnemu akustičnemu outru ohrani rdečo nit, ki bo vsekakor zadovoljila vse ljubitelje takšnih viž.

Če je bil, kot že prej omenjeno, prvenec Srbov Šakal še bolj melodično naravnan, seveda v maniri stare šole poganskega black metala, se je II s svojo hitrostjo in surovo agresijo od tega oddaljil, vseeno pa ohranil prvotni pridih. Album bo vsekakor nagovoril vse, ki so ob koncu prejšnjega tisočletja pogledovali na sever, sedaj pa je to s Šakal na dosegu roke. Upam, da jih bo tokrat tudi končno mogoče ujeti kje v živo.