Trije singli in en dolgometražec. Tako zgleda diskografija black metal zasedbe Šakal iz Novega Sada, pri čemer so vsi trije singli del celovečerca, ki nosi naslov Jav, Prav, Nav. Ta je bil izdan lani digitalno, sredi marca letos pa je sledila še izdaja na CD-ju. A skromnost diskografije naj ne zavaja, saj je zasedba sestavljena iz petih prekaljenih mačkov srbske metal scene, ki so očitno z dušo in telesom prevzeli vlogo šakala, v kolikor človek vzame v ozir inicialke njihovih psevdonimov: Š (baskitara), A (kitara), K (vokal), A (kitara) in L (bobni).

S simboliko pa se zasedba igra tudi na ravni albuma, v okviru katerega se tematsko giblje okoli slovanske mitologije in poganske dediščine. Rezultat bandove usmerjenosti je skupek sedmih komadov, ki se slogovno vrtijo okoli thrashy pagan/black metala z visoko dozo melodike. Zvok je izredno čist, kar dopušča sproščeno spremljanje vsakega posameznega instrumenta, sploh in tudi takrat, ko je na vrsti kitarska solaža. O popačenosti na ploščku Jav, Prav, Nav ni ne duha ne sluha, kar gre dejansko z roko v roki z obliko metala, ki je tukaj predstavljen. Ne bi si namreč znal predstavljati tega visokega nivoja melodičnosti, zapakiranega v garažni zvok. To pač potem ne bi bil več isti album oziroma isti band.

Medtem ko je marsikdo vlekel vzporednice med recenziranim prvencem Srbov z drugimi aktivnimi bandi na srbski sceni, osebno tega ne znam oziroma ne morem narediti. Po eni strani sem v tej zvezi preveč omejen pri poznavanju srbskih black metal bandov, med katerimi poznam bolj ali manj samo The Stone, May Result in Terrörhammer, od katerih po mojem noben ne ustreza Šakalom. Po drugi strani pa mi izkušnje pravijo, da je plošček Jav, Prav, Nav bolj podoben poganskim izdelkom s severa, kjer so že zdavnaj, se pravi že v začetku tisočletja, začeli delati podobno glasbo. S tega vidika torej tudi ne morem trditi, da je band žanrsko odkril kar koli novega, lahko pa potrdim, da je ustvaril sedem všečno zvenečih komadov znotraj melodičnega black metala. Pri tem pa se ni posluževal ničesar drugega kot klasičnih metal instrumentov, najbolj nemetalska je uporaba clean kitare.

Kot sem uvodoma omenil, je band kot napovednik prihajajočega albuma izbral tri single, in sicer Koledo, Dok gorim in Ja i Crnobog. Vsi ti komadi s svojo melodiko, gibanjem med srednjim in visokim tempom ter osredotočenostjo na kitarsko solažo so dokaj neposredni, zaradi česar gredo hitro v uho, in tudi reprezentativni za celoten album, toda za moj okus premalo izstopajo. Za razliko od hitrega instrumentalnega komada Kad bogovi spavaju oziroma zaključnega mid tempo komada Dunav, ki vsebuje najglobljo kitarsko melodijo, ki se poslušalca dotakne točno tam, kjer je treba. Več kot očitno je torej, da se že konkretno veselim bandovega krstnega nastopa v Sloveniji, in sicer na letošnjem mariborskem Brutal Janez Festu.