Imamo generične bande, bande, ki eksperimentirajo s svojo glasbo, in bande, ki postavljajo temelje zvrstem, ki postanejo splošno oz. svetovno znane. Avstrijski post-black metal, norveški black metal, poljski death metal, göteborški metal in še bi lahko naštevali. Sakis Tolis je z bratom Themisom oz. zasedbo Rotting Christ že več kot 35 let nazaj začel postavljati temelje mediteranskega oz. grškega black metala. Skozi 13 studijskih albumov je Sakis razkrival in odpiral svojo dušo, borbo s samim sabo in svojo glasbo peljal od trdega mediteranskega black metala pa do mračnjaškega gothic metala oz. skorajda rocka. Njegovo najbolj depresivno obdobje tako predstavljajo za mnoge najboljše izdaje zasedbe; to so albumi med letoma 1996 in 1999 – Triarchy of the Lost Lovers, A Dead Poem in Sleep of the Angels. Več o njihovi glasbeni poti ter borbi bratov Themis lahko preberete v knjigi Rotting Christ – Non Serviam: The Official Story of Rotting Christ

Let Me Sleep – Let Me Sleep the Sleep of Angels
Let Me Dream – Darkness Beauty in Ages

Kaj se zgodi, ko glasbeniku, ki mu koncerti predstavljajo življenje, le-te dobesedno prepovemo? Prekinemo izvor energije, pozitive in dobesednega kisika za dušo? Glasbeniku, kot je Sakis, ki se je že boril z depresijo, sta ti dve leti očitno žal prinesli novo obdobje za borbo in depresijo. To je, tako kot v poznih 90-ih, zlil v glasbo, ki je že omenjenim trem albumom precej podobna. Direktno povezavo na Sleep of the Angels lahko slišimo tudi v uvodnih besedah naslovnega komada Among the Fires of Hell. Je pa treba vedeti še nekaj dejstev o dotični izdaji. Kot že omenjeno gre za neko nadaljevanje temačno depresivnih albumov kariere Rotting Christ. Prvi komad – My Salvation – predstavlja pomemben mejnik, saj gre za dobre štiri minute čistega Sakisovega petja. V kombinaciji z značilno grško izgovorjavo angleščine album že na začetku tako predstavi verjetno eno izmed boljših pesnitev. Če gledamo povsem z vokalnega stališča in melodije postavimo ob rob, se brez težav postavi ob bok Paradise Lost in vokalom Nicka Holmesa. Kot omenjeno se naslovni komad resnično spominja gothic obdobja iz 90-ih, kar potrjujejo tudi nekako svetle melodije s še vedno trdim, značilnim ritmom in vokalom. Res svetla točka komada je odličen kitarski solo. Vsekakor zanimivo dejstvo je tudi to, da tokrat bobne ni posnel Themis, ampak Fotis Benardo (Nightfall). Prvi komad, ki spomni na novejše izdaje Rotting Christ, je The Dawn of the New Age. Kljub temu, da je večina pesmi na ploščku usmerjenih v gothic blackened metal, pa seveda ne gre brez klasičnih ritmov in celo klasičnih riffov. Skozi poslušanje izdaje sem se tako večkrat vprašala, kje sem dotični riff že slišala. Ali na albumu The Heretics ali morda na Kata Ton Daimona Eaytoya? Slednje je morda edina »slaba« stvar celotnega ploščka. Visoki kitarski toni, riffi, bobni, ki ste jih vsi bolj redni poslušalci Grkov zagotovo slišali že večkrat, bodo za nekatere slaba stvar, za nekatere pač dobra. Uporaba dveh riffov pri zaključnem The Silence je npr. skorajda kopija komada Hallowed be thy Name. Od uvodnega dela z bobni, ki je pri The Silence malenkost hitrejši, pa do identičnega vstopa s kitaro. Prav zaradi tega so zaključno pesnitev mnogi označili za nepotrebno oz. »najslabšo«.

Moj zaključek je takšen. V kolikor imate radi tiste atmosferične, trdne, gotično black metalske komade, ki so na novejših izdajah v manjšini, bo Among the Fires of Hell redno na vaši playlisti. Seveda boste vmes slišali tudi hitrejše komade pa tudi znane mediteranske vložke. Sakis pač ni odkrival tople vode, ampak se je držal glasbe, ki jo najbolj pozna, ki mu veliko pomeni in ki jo lahko obrača, izboljšuje in z njo eksperimentira, pa še vedno ostane zvest sam sebi, obenem pa nas spomni na starejše izdaje Rotting Christ.