S polno glavo dogajanja doma, v svetu in v neposredni okolici se ne da živeti! Odpravite se ven in stran, ven in stran v naravo. Tokrat se odločite za pohod po gozdnatem gorovju ob gozdni meji, po poti, ki je sicer niste sami uhodili, vendar je ta dovolj neznana, da jo uporablja tako malo ljudi, da se jim na njej ni težko izogniti. Čas in vso svojo bit posvetite čuječnosti, ki jo namenite zgolj, vendar hkrati, prav vsemu tistemu, kar se dogaja neposredno zraven vas, okoli vas in v vas… Razumeti, čutiti in dojeti – to naj bo bistvo poti. Če nimate možnosti tega storiti, je tu plošča Amidst the Ruins, ki nas (našo zavest in do neke mere tudi telesnost) po nekaj manj kot eni uri ponese na tako celodnevno pot.

Da ne bo šlo za lahkoten »špancir« po mehkem zelenem travniku, nam da takoj vedeti lepa in prvinska, kot gorska narava surova, Amidst the Ruins. Z intenzivnim in surovim igranjem kitar in bobnov kakovostnega melodičnega black metala se na goličavi tik nad gozdno mejo na nas spusti nevihta z močno udarjajočimi težkimi dežnimi kapljami. Igranje godal in odlično razumljiv grim vokal, ki sta spojena z glasbo, upodobita naše prizadevanje najti zaklon pred močo, saj nam pot preseka močan hudournik, ki trga in nosi s seboj rastlinje in skalovje. Poglejte okoli sebe, kam kreniti … Žal ni možnosti umika; prisiljeni smo ostati na mestu in s strahospoštovanjem opazovati in se čuditi silovitosti moči narave. Zvoki piščali, ki se prepletajo z zvoki klaviatur, kitar in godal to čudenje spremenijo v občutenje prvinskega strahu človeške vrste pred naravo.¹ Ob tem porojena zavest človeka o svoji majhnosti in nepomembnosti (ob krepitvi hkratnega občutka žalosti zaradi tega) kar traja. Nekje na polovici pesmi se nevihta nenadoma konča. Ob zvokih flavte in akustične kitare zgolj zremo v opustošenje, ki ga je pustila za seboj huda ura … Prestrašeno prevzeti nad vsem, kar smo doživeli, se postopoma in z negotovim korakom poskušamo umakniti iz tako izpostavljenega in nezanesljivega terena. Tako pesem ni zgolj pesem, marveč odlična knjiga, v kateri raba spremljevalnih moških in ženskih čistih vokalov v zgodbi ustvarja še več dogajanja. Popolno in tudi video je povsem spodoben.

Intenzivno igranje kitar in jezno-žalostno petje z razločnim grim vokalom nas v Echoes of the Ancient Land ponese v golo, opustelo in od naravnih sil prebičano gorsko okolje. Medtem ko igranje kitar in bobnov deluje kot čopič, ki z barvami čustev upodablja to pokrajino, vokal nastopa v vlogi biča, ki trga z nje vsakršno obliko življenja. A navkljub svoji pustosti pokrajina, po kateri blodimo, skozi igranje kitarskih solaž deluje mogočno in nad našim obstojem vzvišeno. Ko se ustavimo, ob zvokih flavt in godal, pokaže tudi neko lepoto brezčasne umirjenosti. Globoko vdihovanje zraka glasbe ustvarja občutek popolne sproščenosti in umirjenosti. Občutek stika večnosti neba, s starostjo gora in našo minljivostjo daje občutek neke nove stopnje zavesti. Različne občutke v tej fazi zavedanja upodabljajo rabe čistih moških in ženskih vokalov in v tu se naša zavest resničnosti preprosto izgubi v mešanju vseh drugih zavedanj in občutenj. Tla niso več tla, ampak del nečesa drugega in drugačnega. S postopnim vključevanjem spet blackmetalsko zveneče glasbe se postopoma znova vrnemo v opustelo gorsko okolje, ki pa sedaj, ko smo ga spoznali »v atome«, ne deluje več golo, marveč mogočno. Edino, kar nam petje z grim vokalom dovoli, da nas lahko žalosti, sta občutek naše majhnosti in minljivosti ter zavest, da nismo del tega okolja, marveč čuden tujek. S takimi občutki skozi blackmetalsko glasbeno melanholijo, ki ji dajejo pomembno noto zvoki flavt, postopoma zapustimo ta magični kraj.

Počasni in odmevajoči zvoki kitar in klaviatur dajejo v Glen of Sorrow občutek počasnega zvonjenja (cerkvenega) zvona. Atmosfera je kar darkwavovska … Smo med pohodom zašli v gorsko jamo? Igranje jokajoče kitare razširi prostor in pesem se iz jame razširi v dolino. Bolj kot žalostno dolina deluje gluho in prazno. A glej ga zlomka, tudi ta gluhost preneha biti prazna, ko se okrepi intenzivnost igranja kitar in predvsem ko se slednjim priključi igranje irskih dud. Ko vstopimo v dolino, spremenimo perspektivo – ne gledamo več dol, marveč v mogočnost in vseobsežnost tistega, kar se vzpenja navzgor. Vseeno odtenek žalosti o(b)staja, prisoten je v zvokih dud in flavte. Vendar to preprosto ne obstane prevladujoči občutek, ko se prebudijo kitare in vključi petje. Občutek je … preprosto spet prelep, mogočen in epski. Bi odmevajoče petje ženskega glasu moralo obuditi občutek žalosti? Mogoče, a mu ne uspe, ker tudi ta deluje v nebo vstajajoče. Pot nas je torej prinesla v neko dolino, v kateri se je zgodilo veliko vsega – to vidimo, slišimo in tipamo, vendar kljub vsemu vse to ostaja na ravni neopisljivega občutka. Mogoče je občutiti tudi žalost, tam nekje, a to še zdaleč ni vse, kar pesem sporoča.

Otožno zveneče počasno igranje akustičnih kitar, ki se mu pridruži različno intenzivno igranje različnih vrst godal … Huh, tole bo dobro. The Sylvan Embrace je pohod po popolnem miru narave, kjer edine zvoke predstavljajo pristni zvoki narave. Ker atmosfera deluje tiho, vsak dodatni zvok odmeva. Tako stanje omogoča, da vzporedno opravimo dva pohoda – po divji in neokrnjeni naravi in po pokrajini notranjega sebe. V ta drugi pohod nas vpelje šepetajoče moško petje. Je torej neokrnjena narava tisti medij, ki nas vodi v raziskovanje občutenja samega sebe? Zagotovo! Spremljevalno sočasno moško in žensko petje temu notranjemu potovanju na eni strani daje občutek varnosti in gotovosti, sami pesmi pa močno elegično noto. Prelepo in »nadprelepo«. Tukaj bom nehal pisati o pesmi in vas pustil, da odtavate z njo, saj ocenjujem, da moje besede na tem potovanju ne potrebujete. Le stopite naprej, naj vas sapa, listje ali potok ponese nekam tja, kamor vodi vaša pot.

In ob koncu poti še ponovno rojstvo, Rebirth. Naš duh in telo z osvežitvijo in energijo napolni intenziven (in do neke mere melodičen) black metal. Počasno bobnanje in grim vokal pokažeta novo moč in nezlomljivo voljo našega koraka. Spet preizkušamo svoje moči, iz korakanja se z bobnanjem poženemo v tek, spet so z nami naše sile, spet smo mogočni kot ta keltski black metal, za nas ni meja. Odlično, odlično in še enkrat odlično. Spet spremljamo dogajanje doma in širše v življenju in se vanj vključujemo, vendar z druge, in sicer aktivne in soodločevalske pozicije. Tako se v pesmi v popolnosti »utelesi« ena od tistih sil, ki nam jih black metal vrača v življenje bolje od vseh drugih zvrsti metala. Petje s čistim ženskim vokalom da pesmi še eno dimenzijo vzvišenosti ter dokončni pečat otoško-keltske narave te black metalske umetnine (pesmi in plošče).

Tako, kraljestvo kaledonsko-hibernijskega epskega (in tudi atmosferičnega) black metala ima poleg Primordial še enega prvaka, ki sliši na ime Saor. Veseli me, da to kraljestvo v lepoti in kakovosti po ničemer ne zaostaja za kraljestvi skandinavskega, slovanskega in baltskega black metala. Enotni po mogočnosti in kakovosti ter lepi v različnosti. Ja, gre za nekaj najboljšega, kar sem v kar dolgem zadnjem obdobju slišal od black metala.

[1] V čisto glasbeni dimenziji pesem v svoji raznolikosti in razgibanosti predstavlja kompozicijsko popolnost, saj daje občutek, da pripoveduje posebej in hkrati zgodbo vsakega kamna, ki ga nosi deroča voda.