Bil sem skeptičen, ali ga bomo še sploh kdaj dobili, zdaj, ko ga imamo, se sprašujem, ali ga res potrebujemo. Govorim seveda o novem albumu dvojca Satyricon. Da lažje obrazložim svoj oster kritičen pogled, moram na kratko opisati, kako je sploh prišlo do albuma Satyricon & Munch. In kdo je sploh ta Munch?

Edvard Munch je bil norveški slikar in grafik. Deloval je v obdobju ekspresionizma, ustvaril okoli 1.700 slik in številne grafike ter skice. Med njegovimi najprepoznavnejšimi deli je zagotovo slika Krik, ki jo je ustvaril leta 1893. Ker je za Norvežane dejansko eden največjih umetnikov nasploh, ni čudno, da je posthumno dobil svoj muzej. Prvega leta 1963, medtem ko je bil sedanji zgrajen in odprt lani. V muzeju je na 26.000 kvadratnih metrih oziroma v 11 galerijah, ki se razprostirajo preko 13 nadstropij, razstavljenih približno 28.000 umetnikovih del – kolikor jih je ob smrti zapustil mestu Oslo.

Kdor je bil pri pogledu na naslovnico predhodnega albuma Deep Calleth upon Deep od Satyricon dovolj radoveden, je že lahko ugotovil, da ima Munch poseben pomen za Satyrja. Zato ne čudi, da je Satyr sodeloval pri izboru umetnikovih del za posebno razstavo, ki so jo poimenovali Satyricon & Munch. In ko je bila razstava končana, se je Satyr lotil pisanja glasbe. Rezultat tega je album Satyricon & Munch, ki je sestavljen iz ene same pesmi. Ta šteje dobrih 56 minut, predstavljala pa naj bi Satyrjev »glasbeni odgovor na čustva, ki so se vzbudila v njemu ob delu na razstavi«. Poleg tega je na glasbo vplival tudi Satyrjev študij Munchovega življenja in dela, na podlagi katerega se je pripravljal na pripravo razstave, ki je odprta od 29. aprila do 28. avgusta. Na razstavi pa ni na voljo samo ogled izbranih del, temveč lahko obiskovalci medtem tudi poslušajo album Satyricon & Munch, s čimer je posebni vizualni izkušnji dodeljena še bolj posebna akustična izkušnja.

In tukaj se zame vse zalomi. Kdor je bil na razstavi, lahko to izkušnjo podoživi. Kaj pa ostali? Kakšen smisel ima pričujoči album za tiste, ki te primarne izkušnje nismo ali celo nikoli ne bomo doživeli? Če je glasba odgovor na vizualno izkušnjo, je torej tudi komplementarni del albuma. Kakšen smisel ima potem eno brez drugega? Satyricon & Munch je instrumentalni album, torej razstavljena dela prevzamejo del, ki ga sicer nosijo besedila pri Satyricon, ki nemalokrat sploh niso sama sebi namen, kar je tudi redkost v (black) metalu. Poslušalec v primeru glasbe iz hiše Satyricon z albumom Satyricon & Munch torej prvič stoji pred nalogo, da si mora glasbo razlagati povsem sam. In če bi šlo pri tej glasbi za (bolj ali manj) klasičen black metal, kakršnega smo pač vajeni od Satyricon, potem bi še nekako šlo, toda Satyricon & Munch je vse kaj drugega kot klasičen. In tudi vse kaj drugega kot enostaven.

»Za ustvarjanje različnih plasti čustev in atmosfere«, kot še pravi Satyr, »je morala biti instrumentacija albuma Satyricon & Munch bogata oziroma raznolika«. Zato sta Satyricon izbrala široko paleto »old school« analognih sintetizatorjev, električno kitaro, baritonsko kitaro, bas kitaro, bobne, teremin, violončelo, violo, bas klarinet, kontrabas klarinet, jouhikko, klavir in še in še. Rezultat uporabe teh instrumentov je glasba, ki sega od noise/electro glasbe preko atmosfere in folk glasbe do (gothic/symphonic) black metala, ki dejansko spominja na nekatere dele glasbe, ki smo jih pri Satyricon že slišali. Ali kot pravi Satyr: »Tisto, kar je imelo v preteklosti dopolnilno vlogo, mora zdaj morda prevzeti močnejšo vodilno vlogo, tisto, kar je bilo uporabljeno v običajni pesmi, morda za ta projekt sploh ni potrebno.«


P. S. Vsi citati so vzeti iz Satyrjevega komentarja, ki spremlja zgornji video, objavljen na videoportalu YouTube.