Hoest ali Taake oziroma Taake ali Hoest me je konec julija spomnil, da so ponovno minila tri leta. Spet smo torej zapadli v staro rutino izdajanja studijskih dolgometražcev na tri leta. Od predhodnika Et hav av avstand so minila tri leta, ki pa so vseeno premalo, da bi deveti album iz norveške black metal hiše prinesel kar koli revolucionarnega. En skog av nidstang prinaša po receptu predhodnega ploščka spet štiri relativno dolge komade, ki vsi sledijo podobnemu grajenju vzdušja: (zelo) kratek intro, prva doza black metal energije, menjava tempa oziroma upočasnitev (kar se znotraj komada n-krat ponovi) in na koncu (všečen) repetitiven kitarski riff, ki nas popelje do konca komada.

Opisano me spomni na dvoje.

Vzpon na najljubši breg. V naši novinarski ekipi sem menda najbolj zagrizen hribolazec, ki večino recenzij »spišem« v naravi, na poti na najbližji vrh. Vajo redno ponavljam, konec koncev se recenzija ne spiše samo po enem poslušanju albuma. No, nazaj k vzponu. Ob vznožju je prva stvar dobro ogrevanje. Ker tega tako ali tako nihče ne potrebuje, se izvede hitro in površno. Sledi začetna zagnanost, nakopičena energija se sprosti v prvih nekaj (sto) metrih v hrib, nakar pride prva utrujenost oziroma upočasnitev. Ko je telo ustrezno ogreto, se tempo in dolžina korakov ponovno nekoliko stopnjujeta, in sicer do naslednje faze utrujenosti. In tako se spreminjata raven energije in hitrosti do točke, ko je cilj oziroma vrh že na vidiku. Od tam dalje motivacija poskrbi, da ne pride več do padca energije, zagnanost do cilja ostane nespremenjeno visoka, nagrajena s fenomenalnim pogledom z vrha v dolino.

Meseni užitki s stalno partnerko. Opisovanje teh je sicer v Ožbejevi domeni, zato upam, da mu bom na tem mestu kos in da mi bo v bodoče še kdaj dovolil, da uporabim žgečkljive prispodobe za opisovanje glasbe. Pa dajmo. Menda je od dobre predigre odvisen končen rezultat, a moški je načeloma ne rabimo. En dotik tu, en dotik tam in smo že pripravljeni, da se poženemo v galop. No, ker se sredi začetne vzhičenosti spomnimo tudi na partnerko, se v mislih zaposlimo s pristranskostmi, da cilj ni prehitro dosežen. Ko je um dovolj »zamoten«, se spet poženemo v dir, spet je zagnanost preveč intenzivna, spet je treba umiriti konje. In to igro se gremo, dokler nekako ne začutimo, da je tudi naša partnerka že dovolj daleč (morda ji je tudi samo postalo dolgčas) in da je treba stvari zaključiti. Sledi zaključni dir, ki se vedno (vsaj za moškega) končna z zasluženim nasmeškom na obrazu.

Kdor je z mano zdržal do te točke mojega pisanja, si zasluži pohvale in seveda tudi dodatne razlage. »Najljubši breg« in »stalna partnerka« sta metafora za predvidljivo ali vsaj poznano glasbo in zvok, ki nam jo tokrat servira Taake. Hkrati sta tudi sinonim za pomanjkanje vzhičenosti oziroma sinonim za preverjeno formulo, ki nas sicer pripelje na cilj, a je pot do tja dokaj mirna, brez posebnih pretresov ali odstopanj. Medtem ko me to pri opisanih najljubših aktivnostih niti malo ne moti, pa sem mnenja, da bi morala biti glasba, sploh na začetku, se pravi v fazi spoznavanja, razburljiva in zanimiva, polna skritih bombončkov. Žal v primeru albuma En skog av nidstang nikakor ne pridem do te točke, četudi znam v albumu uživati, sploh zaključnih nekaj minut zaključnega komada Et uhyre av en kniv me poteši na način, kot si to od black metal albuma želim.