Končno. Končno nov album od Taake in končno sem uspel tega predelati do te mere, da si upam o tem tudi (javno) spregovoriti. A naj se najprej dotaknem prvega »končno«, s katerim se navezujem na dolgo dobo brez novega albuma. Če smo povsem natančni, nam Hoest resda od leta 2017 ni ponudil novega dolgometražca. A če si vzamemo malo svobode pri interpretiranju, so nam EP-ji ali spliti Pakt, Jaertegn in Henholdsvis prinesli po kosih točno to: nov album ali skupek šestih »novih« komadov (če odmislimo tisti dve priredbi).

No, drugi »končno« pa ne bo tako zelo lahko odpraviti. Četudi je končno napočil trenutek, da pišem te vrstice, to še zdaleč ne predstavlja končne sodbe. Glede na težak obrok, ki ga ponuja Et hav av avstand z zgolj štirimi komadi, ki v povprečju štejejo skoraj enajst minut, bo samo čas pokazal, v kakšen dolgoročni spomin se bo vpisal album. Trenutno mu ne kaže najbolje, saj moja ušesa na zaznavajo dovolj prepričljive black metal zabave.

Ploščku Et hav av avstand se takoj sliši, od kod prihaja. Tako geografsko kot idejno. Nihče ne more zanikati hladnega norveškega pridiha oziroma taakovskega pristopa k ustvarjanju glasbe. A pisanje osmega albuma verjetno nikoli ni lahko, kajti po skorajda 30 letih delovanja se je pač treba nekako na novo izumiti. V ta namen naj bi se Hoest za več mesecev brez poslušanja glasbe izoliral od okolice, tako da naj bi bil Et hav av avstand produkt ali rezultat zgolj njegovih misli in emocij. Zanimiv pristop, ki rezultatsko prinaša poznani zvok in marsikateri poznani ali podoben riff in melodijo. Po treh desetletjih delovanja tega pač nihče ne sme zameriti kateremu koli bandu, ki je uspel v tem času razviti svoj slog ali »znamko«.

Nekakšno odstopanje od »znamke Taake« predstavljajo dolžina, monotonost in hitrost. Mrki, hladni, žalostni in mračni komadi iz hiše Taake so že nekdaj znali biti dolgi, a so v preteklosti samo izjemoma prebili mejo desetih minut. Pri aktualnem albumu pa je to pravilo, saj ta ponuja tri komade, dolge preko enajst, celo trinajst minut. Ker so vsi komadi zelo monotoni, je potem takem glavni riff tisti, od katerega je vse odvisno. Zaradi srednjega tempa prvih treh komadov (Denne forblaaste ruin av en bro, Utarmede gruver in Gid sprakk vi) imam ves čas občutek, da se album razvija. Da je na poti nekam, kamor pride komaj z zaključnim Et uhyre av en kniv, ki je bil predhodno izdan kot single. Pa tudi slednji ne izkazuje ves čas igranja najvišjo stopnjo hitrosti ali energije, temveč se po nekaj minutah tudi sam vrne v mid tempo.

Torej: ta zasanjanost lahko povzroči dvoje. Lahko nas vrže v trans in odpihne daleč vstran, kar bi bil nadvse zaželen pozitiven učinek. Lahko nas pa tudi samo uspava, tako da pozabimo na glasbo in se miselno zaposlimo z nečim tretjim, česar si pa ne želimo. Kaj točno se bo zgodilo, bo (očitno vsaj meni) pokazal čas oziroma koncertna izkušnja. Zato se vidimo v ponedeljek, 18. marca, v Orto Baru v družbi Taake, Nordjevel in Theotoxin.