Tristwood so avstrijska black/death/industrial zasedba, ki bo naslednje leto praznovala 20 let obstoja. Osebno sem se komaj letos spoznal z njimi, zaradi česar sem bil kar presenečen nad njihovim dolgoletnim in plodnim delovanjem. Album Blackcrowned Majesty, ki je konec meseca maja izšel v digitalni obliki na bandovem Bandcam profilu, je že njegov peti studijski dolgometražec, če pa dodam še dva EP-ja z začetka delovanja, pa je to že vsega skupaj sedem studijskih izdelkov. Seveda obstajajo bandi, ki so v tem času izdali tudi več albumov, a v povprečju Avstrijcem ne kaže slabo.

In tudi če se pomaknem stran od statistike in se lotim bistva te izdaje, Avstrijcem prav tako ne kaže slabo (beri: Tristwood ne zvenijo slabo). Ravno obratno, zvok recenziranega albuma je za moj okus njegova najmočnejša točka. Če ste siti teh in onih bandov, ki tako ali drugače zvenijo podobno, tega Tristwood nikakor ni moč očitati. Čeprav mešanica black/death/industrial metala sama po sebi ni nič posebnega, je zasedbi uspelo ustvariti zvok, ki zveni mogočno, žmohtno in polno, kar se povsem sklada z večinoma hitrim in agresivnim metalom. In da zveni po vrhu vsega vse še dodatno bolj pristno, so se Tristwood odpovedali številnim studijskim trikom, kar pomeni, da zvoka niso spolirali do konca in so dopustili, da zveni album kljub svoji avantgardnosti starošolsko kot nekoč.

Čeprav Blackcrowned Majesty ne ponuja dosti možnosti za oddih, saj se bobnar skoraj ves čas giblje v šesti prestavi, Tristwood svoje viže kombinirajo z všečnimi, a nevsakdanjimi elektronskimi elementi, ki do določene mere razbijejo monotonost dvojnega bas bobna v najvišji hitrosti in hkrati dodajo albumu avantgardno noto, ki pa je tudi ne bi nujno pričakoval. Z omenjeno elektroniko se album začne, drugi komad He Who Traversed a Greater Oblivion zmore povsem brez njih, medtem ko kombinira band med naslovnim komadom elektroniko še s klasičnimi klaviaturami. Te se tekom albuma še pojavijo v bolj izraziti obliki med Acherontic Deathcult, kot ljubitelj simfoničnega black metala pa tako pridem ravno pri teh dveh komadih najbolj na svoj račun. Elektronika v slogu popa 80-ih in simfonika pa nista edino presenečenje naslovnega komada, kajti vmes povsem na mestu zazvenijo še Machu Picchu piščali, ki ti kar narišejo nasmešek na obraz.

Ko se Tristwood nekoliko umirijo, spominja njihov industrijski groove na domače industrialce Noctiferia – ali pač na kateri koli drugi band dotičnega žanra. A Avstrijci ne pustijo, da bi dotične vzporednice dolgo odmevale v ušesih, kajti hitro spet napoči čas za metal višjih hitrosti, kjer se pa začnejo ponovno prepletati misli z drugimi stanovskimi kolegi.

Ravno omenjena hitrost albuma pa je hkrati njegova šibka točka. Sicer navedena komada – A Blackcrowned Majesty in Acherontic Deathcult – ter še zaključni Nightshade Eternal poskrbijo za konkretno menjavo ritma in dinamike, a bo preostali del albuma marsikomu zvenel preveč enolično. Kitarski riffi, ki spremljajo nenehen dvojni bas boben in številne blastbeate, so premalo izraziti in premalo catchy, da bi se usedli v uho. Z Blackcrowned Majesty bodo pač prišli na svoj račun v glavnem ljubitelji hitre in agresivne glasbe, ki jih ne moti, da konzumirajo album kot celoto, medtem ko se posamezni komadi do določene mere izgubijo v tej celoti. Ta okoliščina nikakor ne rabi biti nekaj slabega, a vendarle pove, da je potrebnih kar nekaj ponovitev, da se poslušalec navadi nasičenosti, ki jo plošček ponuja.