Neverjetno, vendar resnično so že minila kar štiri leta od studijskega povratka norveških brutalnežev Tsjuder. Po štiriletnem premoru med leti 2006 in 2010 nas je band razveselil s ponovno združitvijo, leta 2011 pa potem že kar neposredno z novim studijskim albumom, in sicer z naslovom Legion Helvete. Trenutno imamo torej pred sabo že bandov peti studijski izdelek, ki v letu 2015 nosi naslov Antiliv, osebno pa me močno spominja na kombinacijo glasbenega izraza somišljenikov 1349 in sosedov Marduk.
Mizantropija, smrt in poveličevanje Vladarja teme še naprej ostajajo glavna tematska gonilna sila, ki poganja motor trojice iz Osla, medtem ko se tudi glasbeni performans ni odmaknil daleč stran od predhodnih plošč, še posebej že omenjene Legion Helvete. Band torej še naprej uspešno meša brutalni in hitri black metal z ustrezno dozo thrasha, pomešanega s pankovsko direktnostjo in tipično norveško atmosfero. Slednja pride dejansko pri vsakem komadu v dovoljšni meri do izraza, tako da poslušalec zmeraj ve, iz katerega evropskega kotička prihajajo dotične viže, zaradi česar mi med poslušanjem vedno znova v ušesih odmevajo prijateljeve besede: »Ah, toti Norvežani, kak so smotano trmasti, da se ne premaknejo nikamor.« S tem je seveda mišljeno vztrajanje pri že ničkolikokrat slišanih ritmih in že dodobra poznani atmosferi, ki resda ne ponujajo nič novega, vendar ponujajo tisto že poznano zabavo. Kdor se teh še ni naveličal, bo z Antiliv zagotovo prišel neposredno na svoj račun, medtem ko potrebujejo drugi malo več časa, da poiščejo nekaj redkih biserov drugačnosti, ki so na albumu. Osebno se v tej zvezi zmeraj na novo razveselim naslednjih komadov:
-Kaos: direktni udarec na nos, brezkompromisno lomastenje, ki riffovsko spominja na 1349
-Krater: še en direkten napad, tokrat bolj intenziven in podprt z dodatki, ki spominjajo na vojno stanje v slogu švedskih Marduk.
-Demonic Supremacy: kljub že prežvečeni atmosferi ta komad navdušuje s svojo kompleksnostjo, na sredini oziroma na koncu pa celo preseneti z všečno kitarsko solažo.
-Ved ferdens ende: ta komad sicer pod črto ni nič posebnega, vendar ga na sredini iz svoje povprečnosti reši dramatična kitarska pasaža v slogu nemških Endstille, medtem ko bo dolgoletne sledilce banda razveselila okoliščina, da gre za ponovno posneti komad z istoimenskih demo posnetkov iz leta 1995. in že kar na začetku potrjuje, kakšen bo album v celoti.
-Antiliv: že predhodnika so Tsjuder zaključili z epskim komadom, ki je na albumu izstopal kot gora sredi nižin, kar v enaki meri velja za naslovni komad, ki z osmimi minutami dodobra povzame in prevetri občutke v zvezi z albumom.
Antiliv je torej studijski album, ki je opremljen z vsemi značilnimi elementi bandovega ustvarjanja od njegovega začetka, zaradi česar poslušalec pri nakupu skorajda ne more zgrešiti. Osebno bi se izognil edino limitirani izdaji, ki tokrat zaradi ne pretirano zanimivih bonus komadov (med drugim priredb dveh kultnih komadov) poslušanje nepotrebne razvleče na skorajda sedemdeset minut.