Moram priznati, da že kar nekaj časa v roke nisem dobil albuma, ki bi me resnično navdušil. Saj poznate tisti občutek, ko se znova zaveš, da človek ne živi samo od kruha in da je rojen za nekaj več? Ko te neka stvar pritegne do te mere, da pozabiš na vse dogajanje okrog sebe in službeni roki postanejo v trenutku nepomembni? Seveda je sprožilec tega občutja od človeka do človeka različen, hvala bogu za to. Kam pa bi prišli, če bi nam bila vsem všeč ista glasba in iste ženske? No, da ne zaidem preveč. Hotel sem povedati, da sem ta krasni občutek (končno) spet doživel na poti visoko nad oblaki, kjer vedno sije sonce. Razlog? Takrat sem si prvič zavrtel sedmi album finske melodične death metal skupine Wolfheart z naslovom Draconian Darkness.

Tuomas Saukkonen, multiinstrumentalist, idejni vodja in frontman zasedbe, je bolj ali manj podobno kot na preteklih izdajah tokrat na album uvrstil devet skladb s skupno dolžino malenkost pod 40 minutami. Objavili so tudi nekaj videospotov, večino so posneli na dihjemajočih lokacijah na Islandiji.

Vse skupaj se prične z najdaljšo in tudi najbolj raznoliko skladbo na albumu z naslovom Ancient Cold: najprej z uvodom trobil in godal, ki me je malo spomnil na uvodne takte skladb zasedbe Dimmu Borgir, a se takoj po uvodu oglasi globok growlovski Tuomasov krik. Sledi tipično (v dobrem smislu) wolfheartovski hitrejši melodični del, na trenutke s poudarjenim simfoničnim prizvokom, ki mu sledi spevni refren z violinami v ozadju in v sozvočju clean vokala basista Laurija Silvonena in Tuomasovega growl vokala. Potem pa sprememba tempa, tremolo na kitari in kotiček »pokaži, kaj znaš« na bobnih, ki se zlije nazaj v melodiko z violinami. Uvodna skladba povsem jasno nakaže, da Wolfheart ohranja in nadgrajuje svojo glasbeno smer.

Hitri tempo se nadaljuje tudi v skladbi Evenfall, kjer bobnar še enkrat pokaže svojo virtuoznost. Do izraza lepo pridejo bas, značilne triole in odlični melodični kitarski riffi, prvič se v ozadju zasliši tudi rog. Sledi Burning Sky – še ena pripovedna skladba z akustičnim uvodom na dveh kitarah s počasnim tempom, ki preide v tipičen wolfheartovski komad.

Kakšen uvod v skladbo Scion of the Flame! Iz pripovednega se selimo v bolj izpovedni del albuma. Menjavanje nežnejšega clean in robustnejšega growl dela, ki se združita v čudovit melodični refren z godali in trobili v ozadju. Prvič me je spreletel srh zaradi nedoumljive glasbene lepote.

Za razliko od predzadnjega albuma z naslovom King of the North, ki ga je Wolfheart lani predstavil tudi v Orto baru, je tokrat na albumu samo ena skladba s klavirskim uvodom, naslovljena Grave. Uvod se prelevi v ultrahiter kitarski tremolo del. Odličen komad za mosh na koncertu. Potem pa neverjeten preobrat – kakšen refren! Violine s trobili in baterijo ustvarijo občutek, ki ga ni možno razložiti na razumski ravni. Zanimivo, da je besedilo druge polovice komada kar v Tuomasovi rodni finščini.

Po šoku gremo nazaj k pripovedni in bojeviti vsebini skladbe Throne of Bones. Človek si ne more kaj, da ne bi kar podoživel vseh tistih nevarnosti in težav, ki jih Tuomas opisuje v besedilu (»The enemy is closing / We feel the march of the dark /.../«), ko se nam naenkrat v refrenu odpre svet in doživimo občutek zmagoslavja, ki ga odlično ponazori kitarski triolski arpeggio.

Če pred zaključno skladbo potegnem črto, je na albumu precej več simfoničnih delov, sicer pa skupina Wolfheart ostaja zvesta počasnejšim uvodom v skladbe, ki jih potem odnese v različne smeri, odličnim melodičnim kitarskim riffom in spevnim refrenom. Neverjetna dodana vrednost so deli, kjer se v ozadju vključijo trobila. Album Draconian Darkness je definitivno vrhunec dosedanjih stvaritev te izvrstne glasbene skupine.

Album se veličastno zaključi z mojstrovino, ki sliši na ime The Gale. Še enkrat dvokitarski akustični uvod in kitica s clean vokalom preideta v težje riffe z growlom. Mogočni rogovi v ozadju naznanjajo prihod neizbežnega konca. Baterija udarja v ritmu uničenja, ki ga doživljamo v svetu okoli sebe, ko se kot svetilnik upanja pojavi kitarska melodija, polna vere v ljudi in boljšo prihodnost. V zadnjih taktih se vse zlije v mogočno sporočilo: ljubezen bo prevladala.