Kar nekaj časa je vsako jesen okrožje Vič v Ljubljani gostilo enodnevni dogodek, običajno namenjen predvsem domačim metal bandom, ki so ga preprosto poimenovali MetalWitch, seveda zaradi tega, ker so ga izvajali v četrtni skupnosti Ljubljana Vič. Zakaj je bil v letošnjem letu dogodek, poimenovan MetalWitch (zdaj že 18. po vrsti, ko smo že pri tem), preseljen v Kino Šiška, nimam pojma. Na srečo kot priseljenec iz drugih koncev Slovenije nimam nekega razvitega čuta ljubljanskega lokalpatriotizma, zato se zaradi tega nisem nič zmrdoval. 20 minut hoje do Kina Šiška > vožnjo na Vič ali včasih še celo na obrobje Ljubljane, prav tako pa je šlo tudi za fino uverturo v podaljšani vikend.

Sodeč po tem, da je bilo v petek v Kinu Šiška res veliko ljudi, očitno nisem (bil) edini, ki je bil podobnega mnenja (čeprav, roko na srce, MetalWitch tudi, ko je še bil na Viču, ni bil slabo obiskan). Fino je bilo predvsem to, da je organizacija pod taktirko Dirty Skunks obetala brezhibno dogajanje, prav tako pa je sam nabor bandov (pa tudi dejstvo, da je bil vstop prost, kot se za MetalWitch spodobi) botroval temu, da je bil starostni razpon prisotnega metalskega življa precej širok. Ko mi je nekaj čez 40 let star kolega rekel, da se med folkom počuti starega (mimo njega sta švignili dve precej mlajši metalki), sem ga potolažil, da se mu ni treba – za nama so stali ljudje, ki so poslušali plate od Deep Purple takrat, ko so te izšle.

No, vrnimo se k petkovemu dogajanju. Ker je zabavo obljubljalo sedem podžanrsko raznolikih skupin, prva pa je oder zasedla ob 19.15, je bil koncert izveden na dveh odrih – v spodnji Komuni in zgornji Katedrali. Tako smo poleg širokega nabora raznolikih bandov dobili še zastonj zagotovljeno kardiovaskularno koristno dejavnost (tako imenovano hojo po stopnicah), kar si lahko številni verjetno štejemo le v plus.

Za prve udarne zvoke z odra so ta večer poskrbeli mladeniči, ki slišijo na ime Black Camo. In to kar na velikem odru Katedrale. In čeprav je bila ura še bolj matinejske narave, se je pod odrom zbralo spodobno število obiskovalcev, med katerimi je bilo opazno veliko pripadnikov … khm … mlajše generacije, ki so prišli podpret četico na odru. Tudi s spontanimi moshi. Frontman zasedbe Ilija je bil nedvomno zvezda nastopa in s svojo koreografijo povsem zapolnil veliki oder Kina Šiške, ki ga Black Camo, kot je sam pripomnil, niso vajeni, oziroma so vajeni odrov, kjer so si člani večino časa drug drugemu v napoto. Njihova inovativna mešanica hitrega thrash metala z izrazitimi breakdowni ravno na pravih mestih je recept za dobro vzdušje in tudi obiskovalec, ki njihovega opusa ne pozna, bo hitro posrkan v vrtinec poskočne in pozitivne energije. Ni kaj, začetek dogajanja na MetalWitch je sodeč po nastopu Black Camo obetal veliko. (Matej)

Setlista Black Camo: The Cult of Black Camo, Drunk Highway, Blinded, Untitled (»neizdani komad s prihajajočega EP-ja«), War, Trn Trn, Today’s Crisis, Life Is a Bitch, Emotional Cycle.

Na tem mestu je še treba dodati, da je bil MetalWitch tudi dogodek, na katerem je večina bandov predstavljala še neizdane komade s prihajajočih plat, EP-jev ali česa podobnega.

V zelo napolnjeno spodnjo dvorano sem prispel, ko so začeli žgati mladeniči, ki nastopajo pod imenom Marjetice. Priznam, da bandu prav zaradi tega imena do zdaj še sploh nisem dal priložnosti. Ironija, da se zmrdujem nad imenom banda, medtem ko sam že večino življenja igram v bandu z imenom Dickless Tracy, moj prvi (pank rock!) band pa je bil Marš u Kurac, seveda ne uide!

A kot velikokrat prej sem tudi tokrat prehitro in nepravično sodil, saj je prekmurski kvintet, imenu navkljub, razturil spodnjo dvorano. Mešanica metaliziranega hardcora je prisotni živelj pognala v čupanje ali metalski ekvivalent Cooperjevem testu (circle pit), Marjetice pa so žgale in žgale. Ne predolge, ne prekratke so pustile zelo dober vtis in spet dokazale, da je severovzhod Slovenije še kako področje, ki ga v žanrsko širokem spektru predvsem ekstremnega metala, panka in hardcora nikakor ne gre podcenjevati. Vsekakor band, ki si vztrajno nabira koncertno kilometrino tako doma kot v tujini in o katerem bo moč še veliko slišati. Bravo!

Setlista Marjetice: Fleeting Words, 6, Harvest of Flesh, Through, L. i. t. e.

Na tej točki priznam, da je bil obisk koncerta mišljen zgolj kot obisk, druženje, konzumiranje kakšne pijače itd., a ko sem videl in slišal naslednji band, sem v glavi že začel pisati reportažo.

Iz zgornje dvorane sem slišal zvoke znanega komada Motörhead, in sicer kultnega Iron Fist, na odru pa niso stali Motörhead, temveč koroški nažigaški trio Aftershöck. Morda je najbolj znani član banda prav basist in vokalist Tilen Hudrap, ki ga poznajo tudi širše po svetu zaradi njegovega udejstvovanja in sodelovanja s številnimi svetovno zvenečimi metalskimi bandi, a ob njem ali bolje za njim je za bobni sedel Lenart Mlinar, prav tako veteran slovenske metal scene, eden bolj odfukanih bobnarjev, katerega igranje vedno povzroči to, da moram pobirati čeljust s tal. Tretji član je bil meni do tega večera neznan, a potem je Tilen na neki točki predstavil možakarja, in sicer kitarista Luko Igerca.

Vrnimo se k nastopu. Od prvega trenutka dalje sem bil nad videnim in slišanim res navdušen. Kdor pozna Hudrapa, ve, da gre za človeka, ki v vseh pogledih živi in diha metal, in to se je videlo in slišalo ves čas njihovega nastopa. Energijo je zlahka delil z ljudmi pod odrom in s kompanjonoma, sploh ker so vsi trije igrali zelo dobro (le z enim večjim kiksom pri Ace of Spades, a še to so potem izpeljali mojstrsko). Energija na odru in pod njim je bila nalezljiva, zato je bilo logično, da smo bili priča mojstrskemu nastopu. Zvok, ki ga je urejal Tilnov brat Domen, je bil verjetno najboljši v vsem večeru, prav tako je bila osvetlitev odra takšna, kot bi na odru stal nek svetovno znan band.

Aftershöck so delovali in zveneli kot Lemmy in kompanija. Celo, ko so igrali Whiplash od Metallice, je zvenelo kot tista cover verzija Motörhead, super pa je bilo, da so dodali še ščepec Black Sabbath z dvema žlicama uvodnega dela najprej Wasted Years od Iron Maiden (tu sem res upal, da bodo igrali cel komad in da ga bo pel Leščanec, a žal je šlo le za intro), nato pa še bobnarski intro v kultni Painkiller od Judas Priest. Pri tem se je videlo predvsem to, da se na odru imajo res fajn.

Tilen je že prej poudaril, da ne gre za Motörhead cover band (ko smo že pri tem, ima Slovenija res dobre Metropolis), temveč za poklon, torej po angleško »tribute« edinemu človeku, ki je vedno bil 100 in še več odstotkov true, hkrati pa je šlo za uresničenje sanj, da bi igral v power triu z najboljšima prijateljema. Meni je bilo to, da je bil Tilen oblečen kot Lemmy, z istim glasom, podobno brado in seveda bas kitaro Rickenbacker, pravzaprav vrhunsko in me je malce zmedlo, ko mi je Tilen zatrdil, da ne gre za cover band – kot taki bi namreč bili res odpičeno super.

A še en dokaz, da ne gre za cover band, je bilo tudi dejstvo, da so odigrali tri avtorske komade, setlista pa je bila zapolnjena s priredbami, ker jim je ob družinskih in službenih obveznostih Luke in Lenarta zmanjkalo časa, da bi na MetalWitchu ponudili več lastnega materiala. Za band, ki je imel skupaj le eno vajo, je tole bilo: »Sedi, 5!«

Setlista Aftershöck: Black Sabbath – Black Sabbath (intro), War Pigs, Iron Fist, Stay Clean, Damage Case, The Chase Is Better Than the Catch, Ace of Spades, Whiplash, On Borrowed Time (Aftershöck), Demolition Man (Aftershöck), The Punisher (Aftershöck), Overkill, Killed by Death.

Spodnji oder so zatem namesto Britof zasedli TLMNTR, ki so bili retardirano odlični. Maskirani možje, ki so moshpit madness reklama za festival Tolminator, so bili zdaj razširjeni za enega kitarista več, igrali pa so, kot vedno, zelo dobro. Klišeji in šale so tekle v potokih, prav tako so potoki pod odrom noreče ekipe prerasli v reke, vse skupaj pa nas je zajelo v pravi »dumb as fuck« crossover vrtinec. Na koncu so za ščepec smeha dodali še ples ob enem izmed hitov iz 90-ih. Retardirano na najboljši možni način!

Setlista TLMNTR: Dumb as Fuck, Tolminator, Masters of Mosh, The Shitter, Bluntslide Breakdown, Circle Pit, Paradiso, Metal as Fuck.

Oder je nato zasedla domača heavy metal sila, ki definitivno ni igrala nobenega novega komada, a je – resda ob kakšni tehnični težavi – predstavila svoj avtorski repertoar in še enkrat pokazala, zakaj gre za eno najboljših metal stvaritev pri nas. SkyEye so po intru udarili s polno močjo, dogajanje je seveda odlično povezoval in vodil vokalist Jan, vidi in sliši pa se, da tudi oni res živijo in dihajo za oder. Najmočneje so udarili z epskim 1917, vedno pa me odpihne jekleni hit s prvega albuma In the Name of SkyEye. Uf! Če imate možnost, jih pojdite 15. maja gledat v Zagreb na Valhalla Festival.

Setlista SkyEye: The Descenders, Digital God, Railroad of Dreams, Run for Your Life, Brothers Under the Same Sun (cut), Detonate, 1917, Constelation, In the Name of SkyEye.

Predzadnji band spodnje dvorane so bili The Canyon Observer, izbrana poslastica, ki presega meje žanra in res igra ter deluje ekstremno. Nisem velik poznavalec njihove obsežne diskografije, a kar nekaj časa sem stal kot prikovan na tla, ko sem na odru gledal diabolični ples kar dveh bobnarjev, ki sta dajala ritmično podlago zvočnemu zidu, ki ga gradijo z dvema kitarama in basom, medtem ko je dimenzije med svetovi odpiral naefektiran vokal, ki sta ga dopolnjevala še električno čelo in saksofon. Kakšen odfuk, ljudje! Igrali so tri starejše in dva nova komada, ki pa še nimata uradnega imena. Zato so tudi prosili, da setliste ne objavimo.

Zadnji band pa ni ponudil samo dva nova komada, temveč tudi novo postavo. Na mesto kitarista se je vrnil Alojz Rop, mesta drugega kitarista še niso zapolnili, tako da smo bili priča grindtetu, ki ga tvorijo Matija – kruljačina, kričačina, Rok – baščina, Alojz – riffčina in Simon – bobnarska mitraljezačina. Že dolgo jih nisem ne videl ne slišal, ampak tole je bil – kapo dol! – eden najboljših špilov Gliste, kar sem jim bil priča, pa tega ne trdim tako zlahka, sploh, ker sem bil še sam kar nekaj let del tega čudovitega banda. Humor, grind in luči, za katere je poskrbel hišni lučkar, drugače pa možakar, ki deluje z Alo!Stari, Džuko. Zakaj to izpostavljam? Tako kot se Glista ne omejujejo v ekstremnosti zvoka in nastopa, tudi Džuko ni šparal z lučmi in je ustvaril svetlobni spektakel brez primere!

Tako se je najbolj kovinski, a hkrati najmanjši logo tega večera bleščal nad vrtincem grinda, ki nas je popeljal predvsem v zadnji album Never Apologise for Defending Yourself From Being Violated, predstavili pa so tudi dva nova komada. Zvok ni bil ravno najboljši, zato dveh novih komadov sprva sploh nisem prepoznal, a pri grindu se glede tega niti ne sekiram. Glista so v vsakem slučaju pokazali, da tudi kot kvartet niso šala mala in da je treba le verjeti, da »grind never stops«.

Setlista Glista: Kraljica mraka, Trigger Threshold, Someone Did Something, Svi na ulice (skidat guzice), Potion of Dializa, Disko djevojka, Kastriraj – kontroliraj, Nov komad #1, The »Never Apologise for Defending Yourself From Being Violated« Blues, Touch Scream, Strah nam vlada, Pastor of Muppets (a. k. a. Traktor), Nov komad #2, Farma životinja, Zadajam si rane.

Ne glede na to, ali bo MetalWitch naslednje leto spet zunaj Viča ali pa ga bodo celo preimenovali v MetalŠiška, se imamo tudi naslednje leto česa veseliti. Dogodek je pokazal, da imamo na metal področju še kako raznovrstno in kvalitetno ponudbo in da je scena še kako živa. Klišejski, a pač iskren in preprost zaključek, ki še kako drži!