So koncerti, o katerih se pred samim dogodkom piše, govori in sliši na vsakem koraku, in so koncerti, za katere imaš nekje v skritem predalu v možganih informacijo, da se bodo zgodili, a ne veš točno, kdaj. Da ne omenjam, da ne znaš našteti celotnega seznama nastopajočih. Zakaj pride do tega? Je kriv (pre)hiter tempo življenja, pestra izbira koncertnega dogajanja, decembrska temota, EMŠO ali premalo reklame organizatorjev dogodka? Ne vem, mogoče mešanica vsega naštetega, mogoče je razlog popolnoma drugačen, a dotični koncert je bil eden izmed takih. Nanj me je v drugi polovici novembra sicer spomnil Buco, frontman skupine Eruption, a je, skromen kot vedno, »pozabil« omeniti, da gre pravzaprav za praznovanje 20. obletnice delovanja banda (ki jo je band sicer dopolnil že lani). Omenil je le, naj pridem in da mi ne bo žal, saj bodo nastopili z nekaterimi bivšimi člani. Tak jubilej bi si gotovo zaslužil več promocije in posledično obiska.

Par dni pred eventom je v javnost pricurljala časovnica in po dokaj slabo obiskanem koncertu Helstar sredi tedna me je skrbelo, da bo pozna ura začetka obisk le še poslabšala, in žal se nisem motil.

Ob 21.15, ko so na oder stopili heavy metalci Flesh, je od sončnega zahoda minilo že pet ur in v tem času je marsikoga nase prisesal kavč ali pa ga je v lokalni krčmi obdržala žeja. Zagrebški trio je v Sloveniji nastopil že večkrat, nazadnje kot predskupina Gusa G-ja v Orto Baru, zato band posebne predstavitve ne potrebuje. Gre za klasični heavy metal, ki sicer ni čisto na prvo žogo, a vseeno dovolj speven, da se je maloštevilna publika hitro odzvala in ob kristalno čisti zvočni sliki hitro ogrela vratove. Vokalist/basist Roko »Rökindja« Nikolić je odličen frontman, ki zna dobro in na neprisiljen način vzpostaviti pristen stik z obiskovalci koncerta, in to se je poznalo na vzdušju. Da je bilo to že na začetku dobro, je bilo »krivo« tudi žalostno dejstvo, da so velik del pod odrom predstavljali člani ostalih bandov, ki se že dolgo poznajo, večkrat igrajo skupaj in se prijateljsko podpirajo. Da težkometalsko prijateljstvo ne pozna meja, so Flesh pokazali s komadom Easy Rider, Heavy Striker, ki so ga posvetili nedavno preminulemu Juriju Čotarju – Egziju. Pričakovana poteza banda, čigar frontman nosi T-shirt skupine Shutdown. Kakih deset, petnajst minut prekoračen program, v katerem so dobro pokrili že več kot desetletje star prvenec, so po kratki reklami za pivovarno Laško (»od vseh pivovarn iz bivše Jugoslavije je Laško najboljše, na zdravje!«) zaključili s priredbo Balls to the Wall.

Kratka pavza in oder je zasedel naslednji band. Če ne bi vedel, da gre za reško skupino Krematorium, bi jih, po brkih sodeč, hitro lahko zamenjal za Evil Invaders ali nogometno reprezentanco Vzhodne Nemčije. Oldschool as fuck torej! Da image Krematorium ni le šminka, je peterica dokazala že ob prvem komadu. Cupacupa ritmi, hitre solaže in kot britev oster vokal so zarezali po ušesih prisotnih. Škoda, da je bila zvočna slika pri njih bolj zapackana, a roko na srce, preveč spolirana taka glasba ne sme biti. Ker sem se z bandom srečal prvič, ne morem na dolgo in široko razpredati o setlisti, menda smo slišali cel letos izdani drugi album, v spominu pa mi je najbolj ostal komad Scream 'n' Shout, na katerem je svoje vokalne linije dodal že prej omenjeni Roko iz skupine Flesh. Šus v glavo od začetka do konca, vsaj meni se je zdelo, le dobre pol ure dolgega nastopa. Hitro, kratko, a sladko. Med njihovim nastopom je v dvorano priromalo še nekaj izgubljenih duš, a še zdaleč ne moremo govoriti o solidni napolnjenosti.

Še en kratek premor in čas za slavljence Eruption. 21 let, kdo bi si mislil? Headlinerji so nastop začeli udarno, vedno poln energije frontman Klemen »Buco« Kalin pa je luknje med čupajočo publiko izkoristil za sprehod in tako pričaral še bolj domače vzdušje »ena na ena«. Energijo so izžarevali tudi drugi člani banda in publika jim jo je, z izjemo par starcev s prekrižanimi rokami (ja Grko, tebe gledam!), vračala tako s petjem kot tudi z moshpiti na ukaz. Po par komadih rednega dela je na oder skočil prvi gost – kitarist Andrej Čuk, ki je zamenjal Gregorja Lavtarja in odigral komad Empty Shells, prvi komad, ki ga je mladenič napisal za Eruption. Po Andreju se je bandu na odru pridružil kitarist Tim Tajič, ki je z bandom posnel prva dva albuma (in dva demota). Če me spomin ne vara, je pri Monumental Mind zamenjal Lavtarja, pri Fractured Grego Kamenška, tretjega – The Auditors – pa so odigrali vsi skupaj. Krajše tehnične težave ob vsaki menjavi kitaristov niso motile vzdušja, prav tako niso pokvarile zvoka, ki je bil skozi cel nastop Eruption kristalno čist. Kratek premor si je smel privoščiti tudi bobnar Ivan »Tegla« Cepanec, saj se je za bobne za komad Monumental Mind vrnil Borut »Strigo« Rampih. Edina je nastop v celoti morala izpeljati basistka Nika Krmelj. Bilo je mišljeno, da bi se bandu na odru pridružil še basist Andrej Škof, a je žal zbolel. »Kaj pa Buco?«, bo vprašal pozoren bralec. Ne boste verjeli, a tudi on je s komentarjem »vedno sem želel slišati Eruption na koncertu« mikrofon predal Lavtarju, sam pa se podal pod oder.

Verjamem, da je bil nastop Eruption daljši kot od Krematorium, a čas hitro teče, ko se imaš fino, in koncerta je bilo čisto prekmalu konec. Publiki kljub vzklikom »hočemo še« ter zimzelenega poziva »špileeeeeeeeeeeeeeej« banda ni uspelo priklicati nazaj na oder. No ja, dobili smo kratko improvizacijo Tima in Tegle, ki sta odžgala intro Raining Blood. SLAYEEEEEEEEEEEEEEEEER!

Vse najboljše Eruption, za trideseto obletnico pa vam želim vsaj petkrat večjo publiko. Si jo za trdo delo zaslužite tako vi kot tudi predskupini!