Četrtek, 12. november, je v ljubljanski Orto bar prinesel nadvse zanimivo sodelovanje dveh vrhunskih hard n' heavy glasbenikov, kitarista Gusa G-ja in vokalista Ronnieja Romera. Ne glede na njune nesporne kvalitete in prepoznavnost, ki sta si ju v metalskem svetu ustvarila z igranjem v lastnih zasedbah ter sodelovanji s številnimi metal velikani, kot so Ozzy Osbourne, Ritchie Blackmore in Michael Schenker, je bilo pred obiskom koncerta nekaj negotovosti glede zanimanja za koncert s strani slovenske publike. Predvsem za Ronnieja bi si upal trditi, da v naši deželi še ni ravno uveljavljeno ime. No, na koncu se je izkazalo, da je bil strah odveč in da se je sredi tedna v Ortu le nabralo solidno število obiskovalcev.

Verjetno nisem bil edini, ki nikjer v napovednikih za koncert ni opazil, da bo občinstvo ogrevala predskupina. Tudi če je šlo za odločitev, ki je bila sprejeta v zadnjem hipu, bi se v današnjih časih to dalo sporočiti in napovedati prihod zagrebških heavy metalcev Flesh. Kopica dnevnih obveznosti je moj urnik sprostila šele po osmi uri in šele ob prihodu v Orto Bar po pol deveti uri sem bil seznanjen z nastopom predskupine. Flesh sem nedolgo nazaj gledal v Zagrebu kot predkupino Ashes Of Ares, tako da sem približno vedel, kaj sem zamudil. Verjetno edina sprememba je bila priredba Bring Your Daughter…To The Slaughter od Iron Maiden, kjer se jim je na odru pridružil Jan Leščanec, frontman Skyeye.

Nekaj po deveti uri je brez posebnega pompa na oder stopila trojica Firewind: Gus G, Petros Christodoulidis na basu ter Johan Nunez za bobni. Skoraj dvourni nastop je otvorila z dvema instrumentaloma z zadnjega solo albuma Quantum Leap. Odprli so s Force Majeure, sledil je naslovni komad. Fantastično odigran uvod z dvema res vrhunskima skladbama, kjer je Gus takoj pokazal svoje mojstrstvo. Noro, s kakšno lahkoto in občutkom je Gus odprl koncert. V obeh komadih je v ospredju kitarska melodija, ki poje oziroma prevzema vlogo vokala. Publike s tem še ni razvnel, je pa postavil dobre temelje za nadaljevanje. Po instrumentalnem uvodu je Gus napovedal Ronnieja in sledila sta dva komada z njegovega predhodnega solo albuma, Castaway to the Moon ter Chased by Shadows.

Ronnie je bil vokalno izredno močan že takoj na začetku. Kot je Gus omenil v intervjuju, tip je mašina. Po predstavitvi solo izdelkov obeh glavnih akterjev je prišel del večnih heavy metal klasik, začenši z Mob Rules. Tu je bilo hitro jasno, kdor pogreša legendarnega Ronnieja Jamesa Dia, da je Ronnie Romero njegovo najboljše možno nadomestilo. Romero je samozavest na velikih koncertnih odrih v prvi vrsti dobival ob koncertni reinkarnaciji Rainbow pred okoli desetletjem. Zanimivo, kakor je dejal, takrat niso igrali klasike Kill the King, ki pa tokrat ni manjkala. Odlično. Tudi publika je počasi in vztrajno začela kazati več energije, odziv je bil vse boljši.

V bandih, katerih priredbe sta igrala, so igrali sami kitarski perfekcionisti in Gus je prav vsak komad odigral na način, da bi si ga želel slišati v originalni zasedbi. Tudi izvedba Cold Sweat Johna Sykesa je bila fenomenalna. Naslednja prelomnica pri dvigu vzdušja je predstavljal dvojec I Am the Fire ter himna Firewind, Destiny Is Calling. Tu je bilo očitno, da je med publiko kar nekaj fanov Firewind, ki so le dobili svoj kos torte.

Konec rednega dela koncerta pa je bil čisto za sladokusce. Najprej super izvedba Highway Star, potem pa še jebeni Stargazer! Boljše izvedbe ene najmogočnejših kadarkoli napisanih pesmi si ne bi mogli zaželeti in danes se je tudi ne da več dobiti. To je bila čista poezija. Že pred njenim začetkom je Ronnie napovedal, da bo to konec rednega dela in sugeriral publiki, kaj mora potem narediti. Oni gredo dol, mi jih pokličemo nazaj itd. V hecu seveda in tudi sicer je bilo v komunikaciji med Ronniejem in Gusom na odru veliko sproščenosti in zabavnih momentov. To daje takim manjšim koncertom tudi poseben šarm. Ta spontanost in sproščenost med akterji na odru prija.

Dodatek se je začel s še enim komadom Gusa G-ja, Fearless, za veliki finale pa je sledil še mogočni trojček, ki ga je Gus na odru igral z Ozzyjem, Bark at the Moon, Shot in the Dark ter War Pigs. Že po Gusovi napovedi paketa so sledili močni vzkliki Ozzy, Ozzy, ki so se ponavljali med vsemi komadi. Veličasten zaključek res dobrega in uspelega koncerta. Upam, da se možakarja še vrneta na slovenske odre, vseeno v kakšni obliki (beri: s katerim bandom).

Setlista: Force Majeure (Gus G), Quantum Leap (Gus G), Castaway on the Moon (Ronnie Romero), Chased by Shadows (Ronnie Romero), The Mob Rules (Black Sabbath), Kill the King (Rainbow), Cold Sweat, (Thin Lizzy), My Premonition, Redemption (Gus G), I Am the Fire (Gus G), Destiny Is Calling (Firewind), Highway Star (Deep Purple), Stargazer (Rainbow), Fearless (Gus G), Bark at the Moon, (Ozzy Osbourne), Shot in the Dark (Ozzy Osbourne), War Pigs (Black Sabbath).