Julij je bil že od nekdaj koncertno oziroma festivalsko kar pester, če izvzamemo črno obdobje izpred štirih let, ki ga je marsikdo že pospravil v najgloblji kotiček svoje podzavesti – čas je, da tudi sam storim enako. Da pa ne zaidem preveč v razglabljanje o brezpredmetni preteklosti, se vrnimo v sedanjost in na minuli konec tedna, ki je v zvezi s pestrim naborom dogodkov pokal po šivih. Mene je to pot glasbena vzhičenost odpeljala na sever, pa ne zaradi temperaturne razlike v nekoliko višjih predelih Avstrije, temveč je k moji odločitvi botroval obisk zadnjega dne letošnje edicije festivala Area 53. Na tem mestu moram poudariti, da smo načrtovali obsežnejšo reportažo, a je sodelavec Ožbej žal zbolel, in tako je padla odločitev, da se bomo v manjšem obsegu posvetili le zadnjemu festivalskemu dnevu.

Čeprav se je festival prvič zgodil že 2017, sem zanj slišal šele pred dvema letoma, in če ste tudi vi tako nevedni kot jaz, moram povedati, da gre za odlično organiziran, nenehno rastoči festival, ki z naborom zasedb prečeše vse vetrove metalskih žanrov, tu in tam zaide sicer v obskurne avstrijske vode, a ti akterji so zgolj za najbolj vztrajne, ki se že ob zgodnjih opoldanskih urah podajo pred oder. Tokratna edicija je otvoritev doživela v četrtek 11. julija in v treh dneh obiskovalcem postregla s temi bandi:

Četrtek, 11. julij:
AMORPHIS, Katatonia, Orden Ogan, Infected Rain, Grailknights, Mission In Black, Vertilizar, Psych, Shimmer.

Petek, 12. julij:
AVANTASIA, KK's Priest, Decapitated, Angelus Apatrida, Nachtblut, Robse, Skull Crusher, Sonic Riot, Dystersol.

Sobota, 13. julij:
BEHEMOTH, Alestorm, 1349, Blaze Bayley, Nakkeknaeker, Vinegar Hill, Silenzer, Watch Them Fail, Dearish, Frühschoppen z Jazz Gitti.

Čeravno je vremenska slika prejšnjih dni kazala zelo nestanovitno vreme, sva z Dejanom pripravila bojno opremo in se podala v Leoben, kajti seznam bandov za ta dan je kazal na prav posebno doživetje.

Blaze Bayley na festivalu Area 53 2024:
Priznam, da pred prihodom na festival naboru bandov nisem posvečal veliko pozornosti, zanimali so me le glavni akterji in iz glave mi je smuknilo zelo dobro poznano ime Blaze Bayley. Možakarja sem imel čast spoznati na koncertu pred mnogimi leti na Ravnah na Koroškem in zaradi dejstva, da gospod Blaze ravno letos praznuje 30 let, odkar je za krajše obdobje postal član velikanov Iron Maiden, ter koncertira izključno s setlisto Iron Maiden, je festival dobil čisto svojstven pomen. Po prihodu na prizorišče in iskanju najbolj optimalne pozicije se je točno ob napovedani uri tudi začelo. In tokrat brez odvečnih uvodov, pompoznega backdropa, le Blaze in spremljevalni band. Kot že rečeno, je Blaze tokrat kljub zavidljivi solo diskografiji koncert posvetil le komadom iz obdobja pri Iron Maiden in že to, da je koncert otvoril z Lord of the Flies, pove več kot tisoč besed. Možakar, ki je nedavno preživel srčni infarkt, je na odru deloval suvereno, koketiral s publiko in vidno užival. Verjetno je tudi njegov glas potreboval kakšen komad ali dva, da je prišel na delovno temperaturo, a ko se je stari dizel ogrel, so Blazove glasilke hrumele skozi klasike, ki so brez vseh maškarad na odru vseeno dosegle namen in tudi publiko, ki je pela in kričala vsak komad ter Blazu jedla z roke. Ker sem bil pred koncertom preveč firbčen, sem preveril seznam skladb s predhodnih nastopov in ob omembi Como estais amigos že pred koncertom vihal nos. Kakšna zmota! Blaze je komadu dodal osebno noto z zgodbo o prijatelju, ki je izgubil življenje v Falklandski vojni, in s tem poskrbel, da sem ob poslušanju imel kurjo polt in cmok v grlu. 45-minutni koncert je minil veliko prehitro, Blaze pa je dokazal, da ni bil brez razloga del družine Iron Maiden. Je pa bil ta sicer prekratki koncert v Leobnu poseben še zaradi dejstva, da sta na isti dan v Zagrebu svoja koncerta odigrala oba druga pevca Iron Maiden, a odločitev, da se grem poklonit Blazu, nikakor ni bila napačna.

Setlista Blaze Bayley: Lord of the Flies, Sign of the Cross, Judgement of Heaven, The Clansman, Como estais amigos, Man on the Edge, Futureal.

Alestorm na festivalu Area 53 2024:
Po tem, ko je Blaze razvnel čustva, je na vrsto prišlo čakanje na naslednji band, ki pa še zdaleč ni bil določen. V družbenih omrežjih so organizatorji opozorili, da naj bi zasedbi Alestorm in 1349 zaradi logističnih zadev zamenjali mesti. Kaj točno je bilo tukaj v ozadju, ne bomo izvedeli nikoli, vendar sem po dobrih 30 minutah na odru opazil ogromno rumeno gumi račko in stvar je bila jasna, kar je nakazovalo tudi vse večje število gusarjev ali drugače našemljenih osebkov pod odrom. Kdor ne pozna Alestorm, bi ob takšnem pogledu na oder pričakoval marketinški nastop za prodajo rumenih gumijastih račk, a v resnici gre za metalske gusarje, ki so umazana pošvedrana oblačila za na trojambornico skozi leta zamenjali z opravo za na plažo. Ravno ta komični pridih, ki ga metalu vlivajo Alestorm, je že ob prvih melodijah razvnel publiko, ki se je v primerjavi s publiko med nastopom Blaza Bayleyja tudi pomladila. V zraku se je začutil alkohol, pivske himne so grmele iz ozvočenja in do ekstaze spravljala številčno množico. Čeprav Alestorm nikakor niso po mojem okusu, pa lahko z gotovostjo potrdim, da po videnem na odru in pod njim band svoje delo opravlja s pravo mero profesionalnosti. Ves čas nastopa se mi je po glavi motalo vprašanje, koliko v tokratni reportaži izdati našim bralcem, kajti Alestorm bodo jutri zasedli razprodano dvorano Štuk v Mariboru in čez planke gusarske ladje poslali vsakega nevernika. Povem vam lahko samo to, da se pripravite na pravo razdejanje s tem ali onim presenečenjem.

Setlista Alestorm: Keelhauled, Back Through Time, Mexico, Alestorm, Under Blackened Banners, Hangover, Zombies Ate My Pirate Ship, Uzbekistan, Voyage of the Dead Marauder, Nancy the Tavern Wench, P.A.R.T.Y., Shit Boat (No Fans); bis: Drink, Fucked With an Anchor.

1349 na festivalu Area 53 2024:
Po takšnem razvratu in zabavi sta se počitek in ohladitev ob zvarku rujne kapljice še kako prilegla, saj se je neizbežno bližal nastop zasedbe, ki je v živo nisem videl že od leta 2005. Neverjetno, kako sem se lahko izneveril black metal surovežem 1349, ki sem jih pred skoraj 20 leti ob poslušanju prvih treh izdaj seciral na prafaktorje. Zasedba iz Norveške je velik delež prepoznavnosti v svojih začetkih dosegla ravno zaradi Frosta, ki je bil tokrat zaradi dela v matičnem bandu pričakovano žal odsoten. A vrnimo se k nastopu možakarjev na odru, ki je kljub dokaj dobremu časovnemu razporedu v mojih očeh šepal. Dejstvo, da black metal takšnega kova preprosto ne sodi na sončno svetlobo, sem že lani premleval ob podobni izkušnji z Marduk na isti lokaciji, in temu se žal tudi 1349 letos niso morali izogniti. To pa banda vsekakor ni motilo, saj je že ob uvodnih stihih Sculptor of Flesh nakazal, da je vrag vzel šalo in da bo večer na Area 53 končno zajadral v meni najljubše vode. Žal je tokrat zvok v prvih vrstah šepal in sva se z Dejanom kar hitro premaknila bliže mešalni mizi ter začutila pravo dozo black metala. 1349 so na odru delovali suvereno, publiki ponudili do potankosti dodelan black metal, ki je bil podvržen komadom z zadnjega albuma The Infernal Pathway. Čeprav so ob najavi komada I Am Abomination s ploščka Hellfire v meni popustile vse zavore, sem pogrešal še kakšno dodatno zimzeleno vižo. Čeravno morda zveni pikolovsko, je izbor komadov vsekakor lepo gradil nastop in odlično pripravil teren za glavni band večera. Na setlisti ni manjkal niti novi single Ash of Ages. Kljub vsem superlativom, ki jih je band pokazal s tokratnim nastopom, pa preprosto ne morem mimo dejstva, da band pravšnji učinek doseže z bolj intimnim nastopom v kakšnem manjšem klubu.

Setlista 1349: Sculptor of Flesh, Slaves, Through Eyes of Stone, Ash of Ages, Striding the Chasm, I Am Abomination, Golem, Atomic Chapel, Dødskamp, Abyssos Antithesis.

Behemoth na festivalu Area 53 2024:
Po tako odlični pripravi terena na vrhunec festivalskega dne je bilo čakanje vsekakor dokaj mučno, a je to tudi pomenilo, da se bo oder prelevil v pravo pogorišče v maniri velikanov Behemoth. Poljaki so bili med drugim tudi vzrok, da sem se znova odpravil v Leoben. Ker sem poleg nekaterih komadov na zadnjem njihovem koncertu v Ljubljani pogrešal tudi pirotehniko, je bila previdnost pred začetkom koncerta še kako na mestu. Behemoth brez ognja na odru preprosto niso več Behemoth. To je zdaj že dejstvo. Po dolgih 30 minutah čakanja se je nato končno začelo. Na množico pred odrom je končno padel mrak, za belo zaveso, ki je zakrivala pogled na oder, pa se je ob zvokih intra začelo dogajanje, ki je spominjalo na gledališko deziluzijo ter v množici pod odrom vzbudilo občutek nelagodja. Iznenada je zavesa s kontraefektom padla in razkrila protagoniste, ki so že grmeli s prvo vižo Once Upon a Pale Horse z zadnje plošče Opvs Contra Natvram, in kaj kmalu so bile moje skrbi odveč. Oder so zajeli plameni in popestrili že tako izjemno odrsko kuliso. Behemoth so od samega začetka pokazali, da zdaj že lep čas sodijo med največje v tem tako zelo širokem metalskem žanru, kar vsakič znova dokazujejo tudi z nastopi v živo. K temu lahko pripišemo tudi odličen izbor komadov za tokratni dogodek, saj že drugi Ora pro nobis Lucifer iz poslušalca izvleče zadnje atome energije ter ga potegne v razgrajanje in vsesplošen kaos. Vsi naslednji so to le še podkrepili – razgiban izbor komadov z več različnih plošč banda je deloval zelo sveže in pretkano. Adam in druščina so resnično mojstri svoje branže in tudi pri počasnejših komadih tipa Blow Your Trumpets Gabriel in Bartzabel s teatralnostjo dosežejo želeni učinek. Z vsakim naslednjim komadom je bil band bolj v simbiozi s publiko, ki je sodelovala pri vseh vzklikih in namigih z odra. Kot sem omenil že pri eni svojih prejšnjih reportaž, je iskanje dlake v jajcu pri tako dobrem nastopu bogokletno, saj je bila celotna slika mojstrovina zase. Za to je poskrbel tudi dodatni komad O Father O Satan O Sun!, ki je zaključil prekratek, a izjemen koncert Behemoth. Kdor mojim besedam ne verjame, se lahko na lastne oči že kaj kmalu prepriča tudi pri nas na festivalu Tolminator ter z lastno izkušnjo mojo trditev demantira.

Setlista Behemoth: Once upon a Pale Horse, Ora pro nobis Lucifer, Conquer All, Ov Fire and the Void, Cursed Angel of Doom, Christians to the Lions, No Sympathy for Fools, The Deathless Sun, Blow Your Trumpets Gabriel, Bartzabel, At the Left Hand ov God, Chant for Eschaton 2000; bis: O Father O Satan O Sun!.

Festival Area 53 tudi tokrat ni razočaral, saj je v nabor zasedb vpletel za vsakogar nekaj in poskrbel, da so se tla v Leobnu tri dni krepko tresla. Če se bodo stvari odvijale v pravo smer, bo ta zaenkrat še majhen festival kmalu prerasel v nekaj večjega, kar zelo pozdravljam in se že veselim prvih najav za naslednje leto.