Maribor se prebuja! Metalsko prebuja, ta izjava pa ni kar tako privlečena za lase. O tem priča zadnje dogajanje v mestu ob Dravi, kjer se je to poletje začelo z zelo spodbudnim metalskim dogajanjem. V mislih imam julijski koncert gusarjev Alestorm in druščine v mariborski dvorani Štuk, ki je presegel vsa pričakovanja. Sprva sem ta pojav opazoval z veliko mero zadržanosti, celo razmišljal o muhi enodnevnici in s previdnostjo spremljal nadaljnje dogajanje. Tako sem napoved koncerta velikanov poganskega metala Arkona vzel z rezervo, z obzirom na vse dejavnike, ki nimajo veze z metalom, in že bil prepričan, da bom tokratni dogodek zaradi drugih obveznosti izpustil. Splet okoliščin je nanesel, da sem se na koncu le odločil za prisostvovanje na petkovem koncertnem večeru.


Neverjetno, kako je lahko človek v zmoti. Še nekaj ur pred koncertom sem bil v pogovoru s kolegom prepričan, da bodo karte pred začetkom koncerta brez večjih težav še na voljo na blagajni, a ko je uro pred tem odjeknila novica o razprodanosti, sem vedel, da bo večer zadovoljil marsikatere metalske potrebe. Zdaj lahko le domnevam, da je veliko k tako odličnemu obisku pripomogla tudi odpoved koncerta Arkone konec junija v Gradcu (težave z vizami) in so se metalci iz sosednje Avstrije končno podali na pot tudi k nam. A pustimo teorije zdaj ob strani in se posvetimo dogajanju, ki je bilo zastavljeno tako:

20.00 vrata
21.00 Marax
22.00 Arkona

Že nekoliko pred napovedano uro je iz dvorne zadonel zvok sirene kot ob zračnem napadu, standardni poziv obiskovalcem, da je vse pripravljeno za nastop prvega banda. Te pogruntavščine, ki seveda ni inovativna, a vseeno več kot učinkovita, enostavno ne moram prehvaliti in bi jo v takšni ali drugačni obliki bil vesel v marsikaterem drugem klubu. V dvorani je že donel intro in oder je bil nared za nastop simfoničnega black metal trojca Marax, ki je ravno na ta dan izdal drugi celovečerni album The Shrine. Ker sem ob nedavnem branju reportaže, kjer so svojo vlogo v družbi Cvinger odigrali tudi Marax, zapazil Tomaževo tarnanje, da bandu kot trio na odru v živo manjka globina (v mislih imam seveda še eno kitaro in bas), ki jo najdemo na albumih, sem tokrat pričakoval, da bo ob izidu ploščka to nekoliko drugače. A žal temu tudi tokrat ni bilo tako. Kljub temu je band že od začetka oddajal pravo energijo, ki jo je tokrat pospremila za mariborske razmere kar solidno napolnjena dvorana. Simfonična podlaga je dajala dovolj atmosferičnosti, kar so bobni in kitara podkrepili z donečimi zvoki ter poskrbeli za odlično podlago vokalu. Anin je tudi tokrat dobro izkoristila »vajb« v dvorani ter se energično podala v nastop. Sicer je na trenutke ponagajal mikrofon, a to je čar nastopov v živo, in ob minimaliziranju neprijetnosti se to tudi ne opazi. Skupina oziroma Anin z vsakim nastopom pridobiva na moči, kaže svojo avtoriteto in v ravno pravih trenutkih pokaže mero jeze, ki se zlije z instrumentalno podlago, nato se podredi melodičnosti, a že v naslednjem trenutku vokalno odplava v druge vode. Kitarski in bobnarski dvojec je kot vedno svoje delo opravi z odliko, čeravno bi si želel tudi s strani Tima malenkost več energičnosti, a to so samo nianse. Če so Marax ravno na ta dan izdali novi album The Shrine, se je njihova setlista temu izognila v velikem loku. Na tega bom moral počakati do naslednjega snidenja, saj so se Marax tokrat ponovno posvetili prvencu in z novega ploščka zbranim pod odrom navrgli le Trinity, ki smo ga v živo tudi že slišali. Tako bi to odločitev označil kot majhno črno piko, vsekakor pa pohvalil nastop, ki je skupaj z vročino v dvorani dobro ogrel publiko in jo pripravil na vrhunec večera.


Po nastopu je bil premik pred dvorano obvezen in z navdušenjem sem opazil, da so se kljub dobro zapolnjeni dvorani ob nastopu Marax številni obiskovalci še hladili na prostem in čakali na Arkono. Po dobrih petnajstih minutah se je nato začelo zares in sirena je maso ponovno pognala v notranjost dvorane.

Že prvi pogled me je osupnil, saj ne pomnim, kdaj sem se moral že pred uvodom nastopa v MC-ju gnesti skozi maso ljudi do želenega mesta. To je lahko pomenilo le dvoje. Koncert bo prekleto dober in v dvorani bo kmalu peklensko vroče. Po nekoliko dolgem in za moje pojme utrujajočem uvodu so gospodje končno počasi zavzeli svoja mesta in udarno pripravili teren za glavno protagonistko Masho. Arkona so stari znanci slovenskih odrov, nazadnje so se lansko leto skupaj z Bathusko podili po Ljubljani. Kako bolje začeti nastop v nabito polni dvorani kot udarno in agresivno? Tako so Arkona tudi začeli in od samega začetka poželi odobravanje s strani publike, za kar sta poskrbeli skladbi Kob' in Ydi. Ugasaya in Mor sta sicer omilili začetni zagon, a nastopu dodali svojstven pečat. No, in kot že rečeno, sta se uresničili obe napovedi, band je iz komada v komad publiki serviral pagan metal poslastico, ki kljub vročini ni izgubljala na moči, v tej zvezi vsa čast skupini, ki v polni opravi (op. a. odrskem outfitu) ni varčevala z energijo. Še posebej je to nalogo več kot odlično opravila Masha. Publika bandu seveda ni ostala dolžna in vseskozi s ploskanjem in vzkliki prispevala svoj delež ter se kljub vročini tudi pognala v ta in oni moshpit. K vsemu temu dogajanju je svoje dodal odličen zvok v dvorani, manjkale so le v živo odigrane piščali. Čeprav je bil izbor komadov podvržen zadnji izdaji Kob', je velik del odobravanja publike požela »zimzelena« Goi, Rode, Goi!, do konca pa je zbrane v ekstazo pognala Zakliatie, ki v živo z vsemi svojimi niansami v pravi pagan metal maniri pokosi vse pred sabo. Nekaj več kot uro dolg koncert je minil še prehitro, s čimer se je strinjalo tudi občinstvo, ki je po odhodu banda z odra zahtevalo še in to tudi doseglo. Mislim, da band ne bi mogel bolje zaključiti nastop kot s komadom Zimushka, kjer se band lahko dostojno poslovi od zbranih, Mashi pa za konec ostane vokalni solo, ki še zadnjič postavi vse kocine pokonci.


Petkov večer v družbi Marax in Arkona se je zaključil v pozitivni luči, za kar sta kakopak zadolžena oba banda, ki sta dala večeru tisto pravo noto. Če k temu prištejem še okoliščino, da je bil dogodek razprodan, lahko le rečem, da tokratni pohod v Maribor nikakor ni bil napačen.

Sicer ne vem, ali lahko že tako hitro govorimo o preporodu metala v Mariboru, a trend zadnjih nekaj koncertov kaže v tej smeri. Zato lahko samo upam, da se bo takšno stanje še nadaljevalo v pozno jesen in zimo, najprej pa seveda že 7. septembra na četrti ediciji Brutal Janez Festa!