Zadnjo soboto v oktobru smo v kranjskem TrainStation SubArtu prestregli tretji dan sedemnajstdnevne evropske turneje ameriških bandov Artificial Brain in Suffering Hour, ki se jima je za dobro polovico turneje priključila še italijanska skupina Devoid of Thought. Dotično turnejo je, tako kot tudi mnoge poprej, izpeljal njen vokalist Andrea Collaro, ki organizira koncerte pod imenom Occult Booking. Kranjski koncert je odprl band Siderean, katerega člana Dole in Jan sta tudi organizatorja pod imenom Eolith Productions. Omenjenima glasbenikoma in promotorjema, ki sta hkrati tudi člana Kamre, se na tem mestu zahvaljujem za vzgojno vlogo, ker slovenskemu poslušalcu ekstremnih zvrsti nudita več raznolikosti tako v svojih matičnih skupinah kakor tudi ansamblih na turnejah, ki bi nas sicer obšli. Koaliciji metal žanrov tako ob bok postavljajo svojo špuro disonantne zvrsti, pri kateri je še mogoče slišati nekaj svežine že samo zaradi narave kombinatorično težje ponovljivih riffov. V izolaciji bi tak paket klical k močnemu obisku, a kaj, ko se je sočasno v sosednji Škofji Loki odvijal še en koncert, pa v Ljubljani dan prej … Kaj bi našteval, saj je brez veze. Oktober je prežet z glasbenimi dogodki in čuti se utrujenost. V soboto, ki je najboljši čas za večerne izhode, je zbrani paket sklical okoli 70 obiskovalcev, morda skupaj z nastopajočimi, kar je glede na situacijo še kar OK in kaže močno voljo poslušalcev, pa četudi pridejo z energijo nekoga, ki je pobit in zmačkan kot na šestem dnevu festivala. Svoja dva metaforična leva, ki sta vsak v svojo smer vlekla prejšnji petek v Ljubljani, sem siloma zvlekel z verigo. Sobotni program je bil tak:

19.00 vrata
20.00 Siderean
21.00 Devoid of Thought
22.00 Suffering Hour
23.00 Artificial Brain

Nastop Siderean je bil privlačen za kar nekaj publike, ki si je prišla ogledat le njih in morda še kakšen komad, štiri ure ekstremnega metala pa je veliko in morda preveč celo za veterane, kar pomeni, da obstaja množica, ki odkarta 25 evrov za lokalen band, kar pa je tudi spodbuden podatek.

V dobre pol ure so nam predstavili šest pesmi z obeh albumov, s poudarkom na Spilling the Astral Challice, ki je dobro leto nazaj v istih prostorih praznoval ničti rojstni dan. Nastop je minil brez nagovorov, pravzaprav zelo neosebno, najverjetneje namerno. Jana prekriva tako gosta griva, da se obraza praktično ne vidi, z roko, v kateri ne drži mikrofona, pa ves čas nekaj čara po zraku. Tako kot glasba oddaja nek nezemeljski, nečloveški, nelagoden, nejasno definiran občutek, kot da smo v prisotnosti prikazni in ne človeka. Komunikacija je odsotna – praktično brez stika s publiko, če odštejem vokalistov skok na nivo občinstva. Kitari pleteta vsaka svojo zgodbo in se le v redkih delih srečata, pozornost pa nase mojstrsko usmerja Dole s solažami. Na drugi strani zvočno sliko bogati modulator, kakršnega je bilo slišati tudi pri ostalih bandih, prav tako pa sta dobro slišna razgiban bas ter boben, ki death/black metal spajata z drugimi šolami.

Pri vsem trušču in kakofoniji, ki smo jo slišali do tega trenutka in se je nadaljevala ves večer, je umiritev s komadom Emerald Age delovala zelo blagodejno. Zaključili so ga brez taktne pavze za aplavz, ki smo ga v navdušenju želeli oddati. Sledil je še zadnji komad in odhod, spet brezosebno, mistično, predrzno. Vesolje se v svoji vseobsegajoči mogočnosti pač ne zmeni za posameznika. (Aleš)

Setlista Siderean: Sidereal Evolution, Forces, The Coming Tides, Abyssophora, Emerald Age, Visions

Med odmorom se je dvorana izpraznila in trajalo je kar nekaj časa, da se je večina obiskovalcev vrnila. Naslednji nastopajoči so se namreč v Kranju predstavili že v drugo (v Sloveniji že vsaj četrtič), ampak Italijani kljub kilometrini in dobro zastavljeni grafični podobi nekako niso našli skupnega jezika z obiskovalci. Med vsemi nastopajočimi so imeli najbolj masiven zvok in kvartet je dal od sebe vživet nastop, vendar je bil njihov bolj tradicionalen death metal (vsaj meni) premalo zanimiv, da bi mi komadi ostali v spominu. Dan prej so pri založbi Unorthodox Emanations izdali kompilacijo Necrotic Surface Discarded, ki nosi naslov po drugem komadu z debitantskega dema, zato sklepam, da so nam v živo predstavili omenjeno kompilacijo in z njo presek diskografije, ki so jo začeli graditi leta 2017. Nočem jim delati krivice, ker so dobri glasbeniki in verjamem, da delajo s srcem – navsezadnje je tudi njihov vokalist Adrea glavni »krivec«, da so pri nas že večkrat igrali Artificial Brain in zdaj še Suffering Hour – pa vendar so Devoid of Thought nekako tudi glavni razlog za že dve nedokončani reportaži. Vsakič ko poskusim napisati kaj o njihovem nastopu, mi kar zmanjka besed zaradi praznih misli in potem zadeve tako že niso več aktualne. Skratka, Devoid of Thought bi se bolje podali lineupu z bolj tradicionalnimi death metal bandi. Postregli so s solidnim nastopom in njihovi komadi bi prišli bolje do izraza, če bi imeli boljši zvok (ta je šepal večino večera).

Naslednji na sporedu je bil ameriški black/death metal trio Suffering Hour, ki je prvič pri nas nastopil leta 2019 v Postojni skupaj z Malthusian, v drugo pa sem ga videla pred tremi leti na dogodku Vienna Death Date na Dunaju. Kmalu po tej turneji so bobnarju Jasonu diagnosticirali levkemijo, ki jo je uspešno premagal in se v tem času z jekleno voljo spravil v še boljšo formo. Josh in Dylan sta se vmes posvetila drugim projektom, tik pred dotično turnejo pa so Suffering Hour svetu predstavili EP Impelling Rebirth. Zaradi več primesi thrasha mi sicer ni enako ljub kot pretekli izidi, mi je pa sam band še toliko bolj pri srcu, ker je kot svež veter med že ničkoliko drugimi, ki kot potrošni material menjajo člane ali pa se tožarijo zaradi imena (beri: denarja). Suffering Hour so v prvi vrsti prijatelji, ki skupaj ustvarjajo že vsaj 15 let, in to se tudi čuti v njihovi glasbi. Joshevi hudomušni kitarski riffi se lahkotno prepletajo z Jasonovim razgibanim bobnanjem, Dylan pa ju vokalno in na basu odlično dopolnjuje, tako da preprosto ne potrebujejo ritmične kitare ali matrice. Prostor zapolnijo z zanimivimi in dobro premišljenimi aranžmaji, tako da komadi kljub zmesi najekstremnejših podžanrov velikokrat delujejo presenetljivo lahkotno. Njihova izvedba je bila tudi tokrat gladka in nikoli ne bom pozabila trenutka, kako sta kitarist in basist pri tistem riffu po prvi minuti komada Revelation of Mortality malodane zaplesala na odru. V izjemno nalezljive komade s(m)o se vživeli tudi obiskovalci, saj so Američani kljub mnogo kompleksnejšim ritmom in prehodom v primerjavi s predhodniki uspešno »nagovorili« kar nekaj obiskovalcev in kako ne bi, če pa so bili za mnoge ravno Suffering Hour glavni razlog za romanje v Kranj. Z novega EP-ja so fantje predstavili še naslovni komad, sicer pa so v set večinoma zajeli komade s prvenca (Through Vessels of Arcane Power, Devouring Shapeless Void, For the Putridity of Man) in drugega albuma (Transcending Antecedent Visions, The Abrasive Black Dust, Part II). Njihov nastop je minil še prehitro, in če bi bili headlinerji, bi si obiskovalci mogoče uspeli izboriti še kak bis. Odlično so nas pripravili na glavni band večera in ne glede na to, koliko so mi pri srcu Artificial Brain, so bili zame višek večera prav Suffering Hour.

Kot zadnji so oder zavzeli še eni povratniki, le da tokrat v nekoliko drugačni postavi. Tehnični/progresivni death metalci Artificial Brain so nastopili z drugim bobnarjem, saj je prvotni bobnar Keith zasedbo zapustil zaradi selitve na Dansko (beri: se je poročil z Myrkur, nazadnje je z njimi nastopil predlani v Ljubljani), in tokrat so v Kranju nastopili z vokalistom. Mike je nazadnje na Carnium Death Festu zaradi bolezni ostal brez glasu in je pri nekaj komadih mikrofon spontano prevzel vokalist iz predskupine Vaktal, sicer pa so večino komadov odigrali brez glavnega vokala. Sreča niti tokrat ni bila zares na njegovi strani, saj mu je tonski tehnik vmes večkrat utišal mikrofon. Kljub temu se je odlično odrezal tako z globokim kruležem kot tudi nagovori občinstvu, vokalno pa sta ga spretno dopolnjevala še basist Samuel in kitarist Dan. S kitarskimi uroki je ves čas »napadal« tudi drugi kitarist Oleg, Alex pa nam je drobovja in bobniče neumorno pretresal s svojimi visokonatančnimi udarci na opne in činele. Tu imam predvsem v mislih komad Artificial Brain s tretjega albuma, s katerega so nam predstavili še Insects and Android Eyes ter Celestial Cyst, sicer pa so nam zapriseženci znanstveni fantastiki s prvenca predstavili še komade Worm Harvester, Absorbing Black Ignition in Brain Transplant, z drugega, meni najljubšega, celovečerca pa Graveyard of Lightless Planets, Synthesized Instinct in Estranged From Orbit, med katerim so me spet posrkali v drugo ozvezdje. Premore več melodičnosti in ima manj zahtevne aranžmaje, ki so se še kako prilegli po enournem zvočnem jurišu. Američani so nam poleg tega predstavili vsaj en nov komad, tako da se že konkretno veselim četrtega dolgometražca, ki so ga začeli snemati spomladi. Artificial Brain so preprosto band, ki se ga človek za razliko od premnogih tehničnih death metal bandov ne more kar tako naveličati, saj imajo žilico za zapomljive prehode ter povezovanje zahtevnih elementov v koherentno in izredno poslušljivo celoto. Do konca njihovega nastopa je sicer zdržalo precej manj poslušalcev, kot so jih imeli na začetku Siderean, s čimer pa se band ni niti malo obremenjeval. Svoje delo so opravili z odliko, enako pa z izjemo zvočnega tehnika velja tudi za lučkarja in celotno organizacijo.

Kranjskega datuma se je udeležil celo obiskovalec iz Združenega kraljestva. Valižan je izkoristil ugoden let do Brnika in si čez vikend privoščil dopust v Sloveniji (z obveznim obiskom postojnske jame in Bleda), kar je bilo zanj ceneje kot vožnja z vlakom do Londona. Tudi mene je pot še isto noč zanesla v tujino, tako da do nedavnega ni bilo veliko priložnosti za pisanje, bil pa bi greh, če tega koncerta ne bi pokrili na našem portalu. Očitno drži rek, da gre v tretje rado? (Aleksandra)