Si drznem reči? Batushka je mrtva, naj živi Batushka! Četrtek zvečer – Orto bar (končno) poka po šivih, in če si izposodim šalo kolegov, morda zato, ker obiskovalci ne vedo, da je originalna Batushka vmes razpadla.

Za šankom slišim otvoritev Parižanov Houle, ki glasbeno zvenijo kot zgodnji poskusi drugega vala black metala, zamolkli vokal pa kot Varg s svojega prvenca. No, kmalu ugotovim, da je to »hrošč« in ne cilj – posledica Ortovega razvlečenega hodnika, v katerem se zvok odbija okoli vogala kot žogica za pingpong. Žal boljša pozicija ne popravi prvega vtisa, saj band na momente zveni francosko shizofreno, odsekane in preglasne bas linije zvenijo kot iz poceni trilerja in razumem, zakaj black metal bandi pregovorno utišajo bas. Komadi imajo redne akustične, atmosferične prekinitve, ki same po sebi niso slabe, ampak imam s tem težavo, ker so ostale skupine dvignile letvico (pre)visoko. Vseeno je band užival visoko podporo in feedback publike. Še najbolj sta me prepričala zadnja komada, Sel sang et gerçures in Née des Embruns, ki ju uporabljajo tudi kot outro njihovega prvenca.

Setlista Houle: La danse du rocher, Mère Nocturne, Le continent, Sur les braises du foyer, Derrière l'horizon, Et Puis le Silence, Sel sang et gerçures, Née des Embruns.

Batushka zopet otvori s svojim ritualom prižiganja rojstnodnevnih svečic, in če že pri intru (na matrici!) piska v ušesih, veš, da imaš opravka z gluhim toncem. Po desetletju nekako vidiš skozi kuliso banda in prideš zaradi zvoka – ki te pusti na cedilu. Vse skupaj nekako stoji med počasnejšimi ritmi in komadi, ki bazirajo na čistih vokalih, pri (drugače res solidnih) krikih novega vokalista v kombinaciji z bombnim napadom na bateriji pa se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart, saj je enostavno preglasno. Band, ki je zvočno postavljen na citrah (8-strunarici) in činelah, tako Orto enostavno zmasakrira.

Batushka v zdaj že tradicionalni maniri glasbeno otvorijo s Pesmijo 1¹, fenomenalnim uvodom v ploščo in zdaj seveda tudi v koncert, ter zaključijo zadnjo ploščo Panihida v celoti s kompleksnim outrom, polnim čustvenih preobratov – Pesmijo 8. Kratko fizično in metaforično čiščenje z zvoncem, da se očisti paleta in se lahko vrnemo na okrnjeni prvenec Litourgiya. Kako vesel sem, da je rez preživela »sedmica in resnica« (Yekteniya VII: Istina), ki je nedvomno prvak atmosferičnosti te plošče. Moje, med black metalci sicer nepriljubljeno, mnenje je namreč, da je Batushka nedvomno najboljša s čistim vokalom in v počasn(ejš)em tempu – še toliko bolj, če ne moreš garantirati popolnega zvoka.

Koncert zaključi mojster citrar sam, Krištof, s počaaaasnim ugašanjem in pobiranjem svečk ter zdaj po novem z njihovim razdeljevanjem med publiko, pri čemer so se zagotovo komu omočile gate. Ta majhna gesta se verjetno zdi zunanjemu obiskovalcu še en nepotreben teatralni hokus pokus. Morda. Vendar ga zdaj po desetletju obiskov razumem. Člani teatralnih skupin so vedno ujetniki lastnih vlog in zavoljo teh vlog stika s publiko enostavno ne morejo imeti. Krištof je po letih pravnih bitk in kupov zlitega gnoja v zasebnem življenju pod težo čustev v Zagrebu (no, verjetno še kje) porušil četrto steno. Zdaj pa je končno našel način, da se publiki lahko (v svoji vlogi) zahvali za neomajno podporo skozi leta.

Setlista Батюшка: Песнь 1, Песнь 2, Песнь 3, Песнь 4, Песнь 5, Песнь 6, Песнь 7, Песнь 8, Ектения I, Ектения III, Ектения V, Ектения VII.

[1] Pri originalnem naslovu Песнь 1 in ostalih, ki sledijo v zaporedju do osmice, si ne morem pomagati, da ne bi pripisal izbire imen Krištofovi hudomušnosti – glede na to, da je bil vzrok spora prav smer, v katero bo originalni band šel glasbeno in prezentacijsko.