Končno tudi Bergen. Po obisku Inferno Metal Festivala 2022 in Inferno Metal Festivala 2023 sem letošnjo edicijo izpustil – povsem brez festivala pa vseeno ni šlo, zato je bilo treba v München na Dark Easter Metal Meeting 2024 (1. dan in 2. dan) – in se odpravil na festival Beyond the Gates. Ta je že od vsega začetka obljubljal nekaj odmevnih imen (norveške) black metal scene oziroma nekaj posebnih nastopov, ki so bili še kako mamljivi (menda) za marsikaterega ljubitelja black metala. Glavne značilnosti oziroma informacije o festivalu vam je Žiga že posredoval, na podlagi opisa koncertnega dogajanja pa vam bova približala festival še s tega zornega kota.
 
Prvi dan so se nastopi odvijali samo na enem prizorišču. Glavni oder je bil na območju USF Verftet, kjer sta dva odra (Hallen in Røkeriet), nastopili pa so:
 
17.30 Whoredom Rife – Hallen
18.20 Mānbryne – Røkeriet
19.10 Watain – Hallen
20.25 Black Anvil – Røkeriet
21.30 Mayhem – Hallen
23.00 Trelldom – Røkeriet
 
Whoredom Rife na festivalu Beyond the Gates 2024
Norvežani Whoredom Rife so otvorili letošnjo edicijo festivala Beyond the Gates. Peterica je nastopila na glavnem odru, nastop pa je začela z otvoritvenim komadom albuma Winds of Wrath iz leta 2021, ki nosi naslov Curse of the Moon. No, v tej zvezi se stoodstotno zanašam na navedbe portala setlist.fm, saj smo otvoritveni nastop zaradi dolge vrste na vhodu malenkost zamudili. Lahko pa potrdim, da je nato sledil naslovni komad aktualnega ploščka Den vrede makt, čeprav prepoznavanje komadov v tistem trenutku sploh ni bilo preprosto. Bobni so pribijali in povozili kitare, tako da prva izkušnja s koncertnim delom festivala zame sploh ni bila kaj prida prijetna. Zasedbe Whoredom Rife sem se zaradi odličnega aktualnega albuma precej veselil, slab zvok pa mi je tokrat pokvaril izjemno izkušnjo. Po iskanju »najboljšega zvoka« sva z Žigo pristala nekje na sredini levega dela dvorane, kjer je bil zvok kitar zadovoljiv, a pretih. V nadaljevanju sem prepoznal še pesem Hevnens rett, kar je izkušnjo vsaj deloma popravilo.


Mānbryne na festivalu Beyond the Gates 2024
Ko smo prišli v dvorano Røkeriet, je bila ta še dokaj prazna, zato sem lahko v miru premislil, kje bi bilo najboljše mesto zame. Na koncu sem se odločil za prvo vrsto na balkonu, kar mi je omogočilo nemoten pogled na oder, četudi nekoliko iz daljave. Zasedba Mānbryne prihaja iz Poljske in preigrava black metal. Gre za peterico, katere glavnina članov deluje tudi v bandu Blaze Of Perdition, medtem ko od nastopajoče peterice najprej v oko pade vokalist v invalidskem vozičku. Zaradi te okoliščine ima band spredaj na sredini odra postavljeno mizico oziroma neke vrste oltar, za katerega se lahko postavi vokalist, da je njegov voziček tako rekoč neviden. A pustimo pristranskosti … Z balkona sem lahko še zaznal, da je band nosil rdeče-črni corpse paint, medtem ko je bil oltar okrašen s šestimi (kakopak!) svečami in dokaj veliko peščeno uro. Je želel band s to povedati, da je na svetu vse minljivo? Po mojem ga ni bolj krutega sporočila kot tega, da se bomo vsi enkrat spremenili nazaj v prah. Tako, zdaj pa res h glasbi. Band je začel nastop z introm Totentanz, potem pa takoj udaril z mojim najljubšim komadom Piach i niepamięć, ki postreže z vpadljivim riffom v slogu Mayhem. Ta je z aktualnega, lanskega albuma Interregnum: O pr​ó​bie wiary i jarzmie zw​ą​tpienia, glede na to, da je band do zdaj posnel samo dva, je bilo jasno, da bomo z vsakega slišali nekaj. Poljaki so se odločili za izmenično predstavitev enega in drugega, tako da je bil kot drugi komad na vrsti Pustka, którą znam s prvenca Heilsweg: O udręce ciała i tułaczce duszy iz leta 2021. Omenjeni komad se je začel s filmskim izsekom, sledil mu je ponovni tipični blackmetalski šus, nakar je poslušalec nagrajen z malo romantike. Za razliko od zvoka v veliki dvorani je bil ta tukaj odličen, brez težav smo lahko sledili tudi groovy basovskim linijam. A vse skupaj ni kaj dosti pomagalo, publika je med nastopom vseeno ostala statična, a vsaj glasna med posameznimi premori. V nadaljevanju so sledili še Grzechy ojców, Majestat upadku in Pierwszy kamień (militantni ritem, odličen kitarski solo, privlačno clean petje), vsem pa je bilo skupno hipnotično vzdušje, ki marsikdaj spominja na viže iz hiše Mgła.

 
Watain na festivalu Beyond the Gates 2024
Švedski Watain so bili prve male zvezde večera. Po drugi strani pa tudi verjamem, da je njihov nastop za marsikoga pomenil highlight tega dne, saj je band ogromni oder velike dvorane izkoristil v celoti, da je s številnimi svečami, baklami, kostmi in lobanjami ustvaril za oko izredno privlačno kuliso. Po mojem skromnem mnenju je to kronal železni logotip, ki je z vrha odrske konstrukcije visel na verigah. Ritualno oziroma spektakularno pa se je začel tudi bandov nastop. Pevec je prišel iz zaodrja z gorečo baklo, s katero je prižgal še več teh na odru, ki so bile prej (vsaj od daleč) neopazne, nakar je tehnično osebje zagnalo še stroj za izdelavo megle, tako da je ta naenkrat »pogoltnila« ves ogenj, ki je iz ozadja vztrajal dalje. Uvodnemu komadu je sledil eden izmed nekaj malo daljših nagovorov, v katerem se je pevec zahvalil in nas hkrati pozval, naj pospravimo telefone ter na polno uživamo skupni trenutek. Sledil je še drugi komad z odličnega albuma Lawless Darkness, in sicer Four Thrones, medtem ko je band začel koncert s Hymn to Qayin, vmes pa vrinil »stari« Devil's Blood z albuma Casus Luciferi iz leta 2003. Odličen začetek koncerta je skazil le slabši zvok, saj sem imel znova občutek, da prihaja vokal nekje »od zadaj«. Ampak vsaj bobni niso več pribijali, kar me je dodobra potolažilo. Skratka, ritual se je urno nadaljeval, pevec je na odru prižigal dodatne bakle in gorišča, tako da je bil oder povsem osvetljen tudi, ko so ugasnile luči oziroma reflektorji. Za stopnjevanje teatralnosti se je pevec igral z ognjem in meglo, glasbeno pa se je band počasi začel pomikati proti novejšemu koncu diskografije. Osebni vrhunec nastopa sta zame predstavljala komada Septentrion (pesem o sedmih zvezdah, ki definirajo severno nebo) z aktualnega ploščka The Agony & Ecstasy of Watain in seveda Malfeitor (pesem s prečudovito kitarsko solažo) z že omenjenega albuma Lawless Darkness, s katerim je band zaključil nastop. Ko so kitare obmolknile, pa nastopa oziroma performansa še ni bilo konec. Pevec je še zadnjič pokleknil pred bobne, obrnjen s hrbtom proti nam. Ob spremljavi atmosferične glasbe je počasi, ritualno z dlanjo ugasnil vse sveče oziroma mala gorišča, enako je nato naredil po preostalem delu odra.


Ker je minilo že kar nekaj časa na prizorišču, ker so bili trebuhi prazni ter glasni in ker nam Black Anvil v tistem trenutku niso predstavljali neke prioritete, smo njihov nastop žrtvovali za polnjenje baterij in trebuhov.
 
Mayhem na festivalu Beyond the Gates 2024
Norvežani Mayhem so bili prvi band, ki je zamujal z nastopom. Razlog za to bi bilo med drugim lahko obešanje črne zastave ali zastora na sprednjem delu odra, ki je delal nekaj preglavic odrskim delavcem. A ko je bil ta ustrezno nameščen, je sledilo čakanje, ki ga je prekinil nenaden padec zastora, za katerim nas je čakal band na odru in film na platnu za njim. Film oziroma različni posnetki so imeli različne vloge: predstavitev banda, uvod v posamezne komade ali vizualna popestritev med komadi. In naj že kar takoj izdam, da je retrospektivna predstavitev banda in vseh njegovih albumov potekala od zadnjega proti prvemu. Začeli smo torej pri Daemon in se postopoma prebili do Deathcrush, kjer nas je čakalo res pravo presenečenje. Do takrat pa je bolj ali manj vso pozornost požel Attila, ki je izvedel res odličen performans. Kot kameleon se je prilagajal najbolj avantgardnim komadom s celovečerca Esoteric Warfare, katerega ekstremnost je podčrtal z nečloveškimi vokalnimi izbruhi, kaotičnost Ordo ad Chao, ki je bil v ozadju začinjen z vojnimi posnetki in posnetki ubogih afriških otrok, je nadgradil z dodatnim vnosom kaosa, med Chimera se je predstavil kot vojaški poveljnik in z mikrofonom »streljal« po publiki. Moram priznati, da sem ga med Grand Declaration of War in Wolf's Lair Abyss »izgubil«, saj sem se takrat kot večina publike, ki je med drugim začela tudi crowdsurfati, povsem osredotočil na glasbo. Spomnim se še, da se je bičal z zanko, ki mu je takrat služila kot rekvizit. Iz transa me je vrgel kratek premor in posnetek o nastanku De Mysteriis Dom Sathanas. Posnetek o »najvplivnejšem black metal albumu vseh časov« je vseboval fotografije Euronymousa in Vikernesa, naslovnice časopisov, fotografije iz kleti v trgovini Helvete itd. In seveda fotografije takratnega vokalista, ki je slišal na ime Per Yngve Ohlin ali preprosto Dead. In tega smo tudi slišali iz zvočnikov kot uvod v komad Freezing Moon, medtem ko si je celoten band nadel meniško opravo, s katero je pred sedmimi leti promoviral ta kultni izdelek. Na tem mestu je med publiko že vladal kaos. Po začetnih »težkih« vižah je bila vztrajnost poplačana, na vrsti so bili končno najbolj kultni komadi najbolj kultnega norveškega banda. Da bo po DMDS na vrsti še Deathcruch, smo vedeli vsi, ki smo band nedavno videli v živo. Da bo band uspel v tej zvezi poskrbeti za dodatno presenečenje, pa menda ni pričakoval nihče. Komadi Deathcrush, Necrolust in Pure Fucking Armageddon (odpet z Attilo) so bili odigrani z Messiahom na vokalu in Manheimom na bobnarskem stolčku. Ta je sedel za svoj set bobnov, ki je dosti skromnejši od Hellhemmerjevega, tako da je »originalna« zasedba ustvarila tisti pravi starošolski rock'n'roll občutek, ki je značilen za polvečerec Deathcrush. Čeprav začetek koncerta zaradi izbora težkih komadov ni bil najbolj tekoč in je bilo zaradi tega težje »not pasti«, sem z artističnega vidika doživel najboljši koncert zasedbe, ki se mi bo za dolgo časa močno vtisnil v spomin. Bravo!

 
Trelldom na festivalu Beyond the Gates 2024
Ko je organizator naznanil, da bodo na festivalu nastopili Trelldom z Gaahlom na čelu, sem začel z lobiranjem za festival. Na Winter Days of Metal 2018 je Gaahl pod imenom Gaahls Wyrd v živo predstavil nekaj komadov tudi od Trelldom, kar pa naj ne bi bilo nič v primerjavi s tem, da v večjem obsegu slišim komade z albumov Til evighet... in Til et annet... ter njunega mlajšega bratca Til minne. Manjši dvom o želeni ali pričakovani setlisti oziroma grenki priokus ob veselju na nastop je bil zasejan z napovedjo četrtega albuma .​.​.​By the Shadows​.​.​. in kasnejšim razkritjem komada Exit Existence: »Kaj pa, če bodo Trelldom igrali samo nove komade? Ah, ne, sigurno ne!« Pa so jih. Skorajda izključno. Pogled na oder, ki so ga krasile tri lesene lutke, ki s starimi Trelldom nimajo prav nobene veze, ter saksofon, pozavna ter klarinet so znova prebudili že poznane strahove. Prihod glasbenikov brez corpse painta, počasni Gaahlovi koraki do mikrofona, miren instrumentalni začetek in vokal, ki proizvaja noise vzdušje, so stopnjevali napetost: »A bo kaj? Bo black metal?« Nato pa razočaranje. »Pa Mayhem so amaterji proti temu eksperimentu. To je že ista liga kot Laibach v starih časih!« Nočna mora se je uresničila, Trelldom so se bolj ali manj osredotočili na predstavitev novega albuma. Verjetno ta sploh ni slab, o tem se bom prepričal, ko bo izšel, a nenormalno visoka pričakovanja starih viž mi nekako niso dopustila, da bi bil zmožen prikriti lastno razočaranje. Tega nista niti malo zamajala »stara« komada Fra mitt gamle in Vender meg mot ett kommende, saj mi je to bilo premalo, poleg tega pa sta še bila odigrana v slogu novega albuma. Band je zaključil nastop s komadom, podobnim tradicionalnemu black metalu, pri katerem sem se spraševal, ali to pomeni, da slišim priredbo meni nepoznanega komada ali pa bo na novi plošči vsaj en black metal komad, ki bo predstavljal nekakšno ekstremno-avantgardno nadaljevanje tretje plate. Po koncu tega se je Gaahl obrnil in počasi odkorakal, kot je prišel.