Uf, tretji dan in prvič selitev v dvorano Grieghallen. Drugi dan zapored je bila na sporedu nočna izmena, zato je bilo treba že dopoldne, ko smo bili še vsi v vlogi turista, varčevati z energijo. To je pomenilo, da smo zavestno izpustili dnevni program v klubu Kulturhuset, žal pa tudi še drugi dan zapored spregledali predstavitev novega albuma v okviru t. i. »listening session«. Dan prej bi se lahko družili z 1349, na ta dan pa s Koldbrann. A v zgolj šestih dneh pač ni mogoče narediti, videti in ujeti vsega, kar ponuja nov, zanimiv okoliš.
 
Drugi dan so se koncerti odvijali na dveh prizoriščih. Glavni oder je bil v dvorani Grieghallen, deljen dnevni in nočni program pa se je odvil v klubu Kulturhuset, in sicer na tak način:
 
Kulturhuset (dnevni program)
13.30 Fir
14.30 SYN
15.30 Owls Woods Graves
 
Grieghallen (glavni oder)
17.30 Dødheimsgard
18.45 Djevel
20.15 Enslaved – Frost
22.00 Satyricon – Horns and Diadems pt 1
 
Kulturhuset (nočni program)
00.00 Aura Noir
 
Saj vem, da je Žiga dvorano Grieghallen že opisal, ampak zaradi lastnega navdušenja ji želim tudi sam nameniti nekaj kratkih besed. Najprej: »Wow!« Kakšna dvorana je to! Cankarjev dom, ki je za dva dni postal dom številnih black metal navdušencev. Ker sem prvi dan v novi dvorani »delal«, sem se odločil za sedenje. In sploh mi ni žal. Pogled je bil super, akustika pa še boljša. Verjetno predstavlja nastop v tej dvorani vsakemu (metal) glasbeniku nekakšen vrhunec kariere.

 
Dødheimsgard na festivalu Beyond the Gates 2024
Dødheimsgard v drugo letos. In v drugo z enako setlisto. Norveški black metal avantgardneži so v Bergnu zaigrali iste komade kot na finskem Steelfestu, tako da vam v tej zvezi nimam povedati kaj dosti novega ali različnega. A vseeno se pustite presenetiti, tako kot je band presenetil nas. Skratka … Koncert se je začel s počasnim akustičnim uvodom, ko so ugasnile luči v dvorani, so se prižgale luči zadaj na odru, ki so bandu svetile v hrbet. Na zadnji steni odra se je vrtela njihova zvezda, njihov logotip in drugi posnetki, Vicotnik pa je prišel na oder s kadilom in v poznanem suknjiču, kakor se je tudi že znano metal in valjal po tleh, kot mu je to »narekovala« divja glasba. Že prve melodije prvega komada Et smelter z aktualnega albuma Black Medium Current so potrdile predvidevanja, da bo zvok odličen. Po dodatnih dveh komadih in nekaj šalah v norveščini je sledilo omenjeno presenečenje. Bandu se je med izvedbo komada The Snuff Dreams Are Made Of z albuma Supervillain Outcast pridružil nekdanji vokalist Kvohst, ki je sodeloval z zasedbo kot glavni vokalist leta 2007 med snemanjem ravno tega albuma. Komad sta vokalno dodatno obogatila dva kitarista, na koncu pa se je pridružil še Vicotnik, medtem ko se je zadaj na platnu zamegljeno odvijala seksualna orgija. »Nabijanje« na vseh koncih se je zaključilo s poljubom na usta v zahvalo, nakar je bil čas za potovanje v preteklost: »It is like a time machine. But looking at your old faces it realy makes sense.« In s povodca se je utrgal komad Ultimate Reflection s skoraj 30 let starega albuma Monumental Possession, preden je klavirski vložek instrumentalnega komada Oneiroscope napovedal bandov najslavnejši komad Traces of Reality. In medtem ko sem sam bolj ali manj miže sledil komadu, se je Vicotnik odločil za crowdsurfanje. Vsako tele ima pač svoje vesel'e!


Djevel na festivalu Beyond the Gates 2024
Sledili so naslednji Norvežani. Black metal iz hiše Djevel je poznan po monotonih in dolgih komadih, ki pa mi tokrat nikakor niso bili po godu. Čeprav so Djevel hitri in jim uporaba dvojnega bas bobna ni tuja, učinek njegove uporabe predstavlja vzdušje, ki zna biti primerljivo z mirnim ali spokojnim valovanjem morja. Ta spokojnost me je tokrat po nekaj komadih – v bandovem jeziku zna to biti tudi pol ure – začela dolgočasiti, sploh če se spomnim na vsesplošni kaos, ki so ga pred njimi ponudili Dødheimsgard. Band, ki je bil ves čas odet v modro, poleg nekaj »šibkih« reflektorjev so oder osvetljevali le še štirje svečniki in ena posamična sveča, in statičnost njegovih članov, od katerih se je samo pevec počasi in občasno premikal sem in tja med stojalom za mikrofon in bobni, so ustvarili vzdušje, pri katerem je bilo vse 100-odstotno odvisno od glasbe.


Enslaved na festivalu Beyond the Gates 2024
Vikingi Enslaved, s katerimi smo se letos že srečali, so predhodno obljubili, da bodo v celoti odigrali album Frost. In tako so tudi storili. Od začetnega instrumentalnega komada Frost do sproščenega zaključka s komadom Isøders dronning smo slišali vse. V ta namen je band oder opremil z »ledom«, Grutle se je z nami pogovarjal v angleščini in se na ta račun tudi pošalil: »We are in Norway talking English!« Presenetljivo je odcitiral uvod v komad Fenris (pričakoval sem posnetek):
 
Glem alle lover, all orden og fred
Kaos er allt; ingen tid eller sted
Nå når alt lys og liv tar slutt
Når vinden nå dreper;
Lenkene er brutt!

 
Pred naslednjim komadom je Grutle želel vedeti, koliko obiskovalcev dejansko pozna album do potankosti: »Do you know the next one?« Iz publike se nekdo zadere: »Svarte Vidder!« Po kratkem »Precisely.« se je nemudoma začel galop in moshpit se je lahko nadaljeval. Če komada ne poznate, vam ga priporočam, saj vsebuje res odličen, igriv kitarski riff. No, in ko se je band komad za komadom bližal koncu albuma, smo lahko medtem ves čas na velikem platnu spremljali animacijo taljenja ledu, iz katerega je nastajal bandov logotip. Všečna zamisel! A gremo dalje oziroma nazaj v »junij ali julij leta 1994«, ko je nastal komad Yggdrasil. Tega je band posnel s pomočjo Eirika Hundvina, ki je sceni bolje poznan pod psevdonimom Pytten. Ta je za komad posnel baskitaro, tako da je Grutle predal vlogo baskitarista možakarju s sivimi, srednje dolgimi lasmi in očali, medtem ko se je sam »gol« postavil pred mikrofon, kjer je poleg tega k ploskanju spodbujal publiko. »Do you want folk rock or heavy metal again?« Po nerazločnem kričanju publike: » Fantastic. We want to quit agressive. Jotunblod!« In potem se je zgodilo neprecenljivo, česar ni možno plačati niti z Mastercardom: v dvorano je stopil član osebja in ob pogledu na odrsko dogajanje začel igrati zračno kitaro, malo kasneje, očitno po drugem obhodu, še bobne (se opravičujem za offtopic). Verjetno veste, kateri komadi so sledili, a jih bom vseeno navedel: Gylfaginning, ki ga band po lastnih navedbah v živo ni zaigral že več let, Wotan, za katerega bi rekel, da je najbolj divji komad plošče, in nato še Isøders dronning, ki nas je sproščeno popeljal do konca bandove »ledene dobe«. Končni izračun je izgledal tako: 50 minut glasbe + 10 minut nagovorov = 60 minut nastopa.
 
Satyricon na festivalu Beyond the Gates 2024
Tudi Satyricon so za nastop na letošnjem Beyond the Gates obljubili nekaj posebnega, in sicer dva nastopa s povsem različnima setoma (Horns and Diadems pt 1 in Horns and Diadems pt 2). Kot Metallica letos v Münchnu. »Le kaj bodo igrali,« je zaposlovalo misli vseh fanov.
 
Še pred dvigom zavese smo slišali intro, ki je sestavni del komada Walk the Path of Sorrow, epske otvoritve bandovega prvenca Dark Medieval Times. Z dvigom zavese se je začel tudi komad, nam pa se je odprl prvi pogled na oder, ki je razkril že poznani minimalizem iz hiše Satyricon. Kaj točno to pomeni? Backdrop z vranami z EP-ja My Skin Is Cold, stojala za glavni mikrofon in mikrofona bobnov v enakem dizajnu, bobni postavljeni spredaj desno, na sredini manjši oder, levo od tega klaviaturist, spredaj pa več kot dovolj prostora, da so se kitaristi in Satyr v kavbojski jakni lahko mirno sprehajali sem in tja po praznem odru. Edina stvar, ki je na trenutka »zmotila« pogled, je bila (skromna) umetna megla.
 
Moja pričakovanja so se torej začela uresničevati, bandova setlista očitno res ne bo obsegala samo nedavnih hitov ali morebiti celo samo komada/albuma Satyricon & Munch. Komad Walk the Path of Sorrow mi je v času srednje šole, ko smo glasbo oziroma CD-je še poslušali v glasbenih stolpih, služil kot budnica, kar je pomenilo, da se je nekoč marsikateri šolski dan zame začel ravno s tem komadom. Satyr, kako si vedel? Jasno je torej, da poznam komad do obisti, zaradi česar sem sklepal, da je band zaigral njegovo prenovljeno različico, saj je zvenel bolj čisto, brez tistega hreščavega efekta in z bolj razumljivim vokalom. Edina slabost: slab zvok. »Pa ravno pri Satyricon! Ma, neee!«
 
Sledil je »preskok« albuma The Shadowthrone – do takrat sem še ugibal, ali bo band morda zaigral komade, ki bodo sledili od prvega do zadnjega albuma – in pristanek pri ploščku Nemesis Divina. Na vrsti je bil komad Du som hater Gud. Uf, odlična izbira, s katero nič ne more iti narobe? Če verjameš! Zvok, zvok in še enkrat zvok. »Tako bo zdaj tole?« Vsi bandi do takrat so imeli odličen zvok, čist kot solza, pri glavnem bandu pa bo ružilo, pokalo in pribijalo vse, kar ne bi smelo?« K sreči ni bilo tako. Kasneje se je izkazalo, da je težavo povzročala kitara enega od basistov. Enega? Do tega še pridem.
 
No, pa smo se »prebili« še čez ta komad. Satyr je odložil svojo belo kitaro – aha, nisem omenil, da je prva dva komada Satyr pel in igral kitaro – in se postavil za mikrofon, da s komadom Our World, It Rumbles Tonight pretrese naša življenja. »Opa, zdaj pa je zvok pravi!«
 
Brez govorjenja in postankov so zagrmeli Frostovi bobni in nas popeljali v komad Commando. Pri tem komadu vedno znova pomislim, da so Satyricon na celovečercu The Age of Nero še znali biti divji.
 
Po takem šusu si je treba malo oddahniti. Sledil je nagovor v norveščini in nato v angleščini naštevanje držav, od kod naj bi prihajali obiskovalci festivala.
 
»Pravo krdelo se nas je zbralo!« je bil znanilec komada The Wolfpack. Komad je pravi »headbanger«, tako da se niti Satyr ni uspel zadržati, da ne bi zavihtel čupe. Sem bil pa med komadom presenečen, da je bil govorjeni vokal posnet in da ga ni prevzel klaviaturist.

 
No, do zdaj torej še nismo slišali pravega hita, ki bi nagovarjal širše množice. To se je spremenilo s komadom Repined Bastard Nation, ki je bil ta večer edini predstavnik albuma Volcano. S tega albuma se recimo ne bi branil še Angstridden, Possessed ali Mental Mercury, a človek vsega pač ne more vedno dobiti. Sem pa bil toliko bolj navdušen nad kovinskim kapljanjem sredi komada, ki je bilo odlično slišno in predvsem ni bilo izpuščeno.
 
In zakaj sem trdil, da je bil komad Repined Bastard Nation prvi večji hit? Ker se je v parterju razvil moshpit, ki ga je zaznal tudi Satyr: »Kdo je ustvaril moshpit? Domačini ali tujci? Naj zavlada torej še več tega vzdušja iz tujine. Rabimo več dobrega nasilja!« In tako sem dobil še svoj najljubši komad s predzadnjega albuma Deep Calleth upon Deep. Zame je to Black Wings and Withering Gloom. Čudovita kombinacija hitrih bobnov in spokojnih (čeprav hitrih) kitarskih linij.
 
Znova brez postanka nas je band napadel z naslovnim komadom svojega največjega albuma iz zgodnjega obdobja delovanja. S skokom slabih 20 let nazaj v devetdeseta je bil spet na vrsti album Nemesis Divina. Končna analiza je pokazala, da je bil na prvi večer ta plošček z vsega tremi zaigranimi komadi najbolj na udaru.
 
»Grieghallen? Geighallen! Are you there?« In že so nas tolkle kitare in bobni tistega, ki se mora ukvarjati z umazanijo in ljudmi, ki jo ustvarjajo. Filthgrinder! Škoda, da je prišel Rebel Extravaganza ta večer samo enkrat na vrsto. Bi se kdo branil Tied in Bronze Chains, Supersonic Journey ali The Scorn Torrent? Mislim, da nihče!
 
Potem pa citat »Kampen mot Gud og hvitekrist er igang!« in končno album The Shadowthrone, ki je bil na začetku tako rekoč preskočen. Himna Hvite Krists død je podkurila vsem, ki so se pred tem delali hladne. »Yeah! Yeah! Yeah! Hey! Hey! Hey!«
 
Po 65 minutah sta sledila tema in ploskanje. »Kaj je že konec?« Ne, ne … Satyr se vrne s črno kitaro, na vrsti je bil komad Phoenix s samonaslovljenega ploščka. A tokrat ga ni zapel Sivert Høyem, ki je z bandom sodeloval pri snemanju albuma, temveč je bila to norveška igralka in glasbenica Heidi Ruud Ellingsen, medtem ko je v ozadju plesala črna balerina (op. a.: govorice pravijo, da naj bi to bila Satyrjeva žena). Prečudovito!
 
Pa nekaj še manjka, kajne? Seveda! Še en hit, ki je bil takoj prepoznan. Band ga je napovedal tako, da je zaigral refren, ki ga je publika takoj pograbila in pospremila s petjem. Nato se je komad začel, a zaradi težav z mikrofonom, ki je med pripravami odra po komadu Pheonix konkretno udaril ob tla, smo potrebovali nekaj časa, da smo Satyra znova slišali. Nadaljevanja pa mi menda ni treba opisovati? No, tako se zaključi koncert od Satyricon. Mother North je zame ostala ključna ali prelomna pesem od Satyricon, ki bo v mojem srcu vedno zapisana najviše.
 
Po 80 minutah je bilo vsega konec. Sledil je priklon vseh devetih (!) nastopajočih. Zakaj devetih, ko pa je v bandu šest glasbenikov, ta pa je imel le dve gostji? Frank Bello od Anthrax si je vlogo basista delil še z enim možakarjem, čigar ime pa mi ni uspelo ugotoviti.
 
Aura Noir na festivalu Beyond the Gates 2024
Skoraj mi je bilo žal, da se po tako intenzivnem nastopu nisem odpravil neposredno nazaj v hotel, temveč v klub Kulturhuset, da prisostvujem nastopu black/thrash metalcev Aura Noir. Skoraj! Bandu sem resnično sledil do njegovega albuma Deep Tracts of Hell iz leta 1998, nakar se je zanimanje zanj poleglo, čeprav mu v živo vedno znova rad prisluhnem. Sploh zaradi tega, ker naj bi band nehal delovati leta 2019, njegov nastop na festivalu Kaltenbach Open Air 2019 pa bi moral biti njegov zadnji. Razlog je menda poznan vsem, gre za Aggressorjeve težave s hrbtenico, zaradi česar ta nastopa sede. A zaradi tega bandovi nastopi niso nič manj divji, hitri in brutalni. Pokati je začelo s komadi Upon the Dark Throne, Sulphur Void, Hell's Fire in Belligerent 'til Death, na vokalu sta se iz komada v komad menjavala Aggressor in Apollyon, razvil se je pravi starošolski rock'n'roll party, ki je pri publiki kljub prostorski stiski izzval vroč moshpit. V ušesih so mi sicer ostali komadi, ki so prišli na vsrto nekoliko kasneje, in sicer Towers of Limbs and Fevers (luštna kratka solaža), Iron Night/Torment Storm (miren vmesni del), Conqueror (edini predstavnik albuma Black Thrash Attack) in zaključni Black Metal Jaw (zelo nalezljiv). Po začetnem počasnem vklapljanju v razdivjano okolico sem po 54 minutah nastopa bil vseeno vesel, da sem zdržal. Sploh z ozirom na to, ker sem kolegu odpovedal prisotnost na potovanju v Grčijo, kjer bodo Norvežani 20. in 21. septembra odigrali dva nastopa.