Drugi uradni dan sta za mano prišla dolga pot in dolgo pohajanje na prvem dnevu festivala. In kako veš, da si star? Ko te skrbijo nevihte, ki so se ta dan podile okrog našega hostla. Sklepali smo tudi, da je na samem prizorišču ca. 20 km stran podobno vreme – a ni bilo. Nimaš kaj, spustil sem spet nekaj bandov in v pelerini ov steel prišel na prizorišče prav na začetek Incantation.

Kaj vse sem uspel videti drugi festivalski dan?

Po vrsti:
15.55–16.40 Incantation
16.45–17.40 Whitechapel
17.45–18.40 Madball
18.45–19.45 Forbidden
20.55–22.00 Carcass
22.05–22.30 Testament (polovico seta)
22.30–23.15 Tulus (večino seta)
23.20–00.30 Satyricon
00.35–01.30 Vomitory

Kot vidite, sem se ves četrtek gibal pred glavnima odroma, z izjemo ogleda Tulus, ki so žgali na Octagonu.

Izpustil sem Necrot (kdo za vraga da tak band na oder ob 10.30?!), Obscuro (ljudje pravijo, da so igrali zgolj tri pesmi zaradi tehničnih težav, tako da mi ni več tako hudo pri srcu), Havok in Riverside (ker sem star in sem se bal neviht). Bojda mi je lahko žal, da nisem videl francoskih grinderjev Blockheads, spet nisem uspel ujeti zasedbe Uada (letos jih lovim že od Exita), zaradi prekrivanja z bandi, ki sem si pa jih ogledal, sem moral izpustiti legende dooma The Obssessed ter črnothrasherske Bewitched. A ja, na The Amity Affliction sem zdržal par minut, a so res bili »lame, plastic and gay«, kot bi peli Darkthrone.

Incantation na festivalu Brutal Assault

Fun fact: So kot dobro vino – z leti vse boljši!

Če jih niste gledali dva dni pred tem v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici, ste pač stari, a ne na kul, Incantation način. Šalo na stran – morda je John McEntee, vodja in edini originalni član te zasedbe, starejši možakar, ki je na odru videti kot nek metal Mojzes, a ga nič ne ustavi. Samo poglejte, kolikokrat so v zadnjih letih bili na turneji po Evropi in v zadnjih treh letih smo jih v Sloveniji videli vsaj štirikrat, ako me spomin ne vara. No, band s tako energijo in odločnostjo si je definitivno zaslužil nastop na glavnem odru BA. Bili so izjemni, dobro uigrani, brutalni in energični. Čeprav še vedno promovirajo najnovejšo plato Unholy Deification, so si kar dali duška z obiskovanjem predvsem prve plate Mortal Throne Of Nazarene in nam postregli kar nekaj železnih hitov s te in drugih klasičnih plošč. Fuckin' odlično je bilo, komaj čakam še!

Setlista: Carrion Prophecy, Shadows of the Ancient Empire, Concordat (The Pact) I, Vanquish in Vengeance, Fury's Manifesto, Offerings (The Swarm) IV, Blasphemous Cremation, Invocation (Chthonic Merge) X, Blissful Bloodshower, Unholy Massacre, Essence Ablaze, The Ibex Moon, Impending Diabolical Conquest.

Whitechapel na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Phil B. je odličen pevec in zanič frontman.

Nekaj časa jim ne sledim, a kolikor se spomnim – naj ne bi bili Whitechapel sekstet? No, na odru je bil zgolj kvintet, a je vseeno močno in dobro žgal. Če ste poslušali njihovo aktualno live ploščo, potem ste vedeli, kakšni so v živo. No, na BA so in hkrati niso bili taki. Po eni strani so možje, ki se trenutno podijo po Evropi, igrali zelo dobro, setlista pa je tudi bila super, saj je obsegala praktično vso kariero. Po drugi strani pa so bili videti res utrujeni, sploh vokalist Phil, ki je več časa nekako zmedeno hodil po Evropi, 'evil' videza s svojimi temnimi špegli in črno brisačo. Res 'lame look', a na srečo dober, čeprav rahlo rutinski nastop.

Setlista: Let Me Burn, Forgiveness Is Weakness, Brimstone, We Are One, Prostatic Fluid Asphyxiation, Possession, Ear to Ear, This Is Exile, A Bloodsoaked Symphony, I, Dementia, Our Endless War, The Saw Is the Law.

Madball na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Direkt z letališča na oder, a tudi jet lag ne ustavi ambasadorjev NYHC-ja!

Ker v slovenščini ni takšne fraze, jo sunem Hrvatom: »Isus ti mater!« Ja, točno to je bil nastop Freddyja Criciena in ekipe iz Madball. Kvartet ga je neusmiljeno nažigal skorajda dobro uro, pri tem pa se je začuda zelo dotaknil prvega major label albuma Set It Off, začuda pa zgolj ošvrknil prav tako kultni album DMS. Ampak – a nam je kaj manjkalo? »Apsoštrumpfno ne!« (Ja, to je iz hrvaškega prevoda risanke Smrkci.) Folku pod odrom in povsod drugod se je dobesedno utrgalo, telesa so letela, glasilke so šle v k… in še kaj. Pri tem pa je band nažigal na polno, več kot 110 %. Kot bi peli: »Can't stop – won't stop!« In potem pevec, ki je na začetku bil videti utrujen, reče, da so prileteli direkt iz ZDA in šli na oder. Definitivno pojdite 8. oktobra v Beograd, kjer bodo žgali na pune!

Setlista: Heavenhell, Can't Stop, Won't Stop, Hold It Down, Set It Off, Smell the Bacon, Lockdown, Get Out, Freight Train, Infiltrate the System, Across Your Face, Face to Face, Born Strong, Pride (Times Are Changing), Rev Up, Look My Way, New York City, For My Enemies, Doc Marten Stomp.

Forbidden na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Z njimi je igral Chewie iz Voivod!

Legende ameriškega bay area thrasha so tudi eden glavnih razlogov, zakaj sem se odločil za pot na Češko. Njihova prva dva albuma Forbidden Evil ter Twisted Into Form sta domače branje thrash metala in glede na njuno kultnost ter seveda splošno veljavo, da je vračanje predvsem k prvima dvema albumoma tisto, kar hoče večina oboževalcev banda, je bilo logično, da je kvintet igral komade predvsem s prvega in malo z drugega albuma. Zaslužili so si več ljudi pod odrom, a pozna popoldanska ura in dejstvo, da je BA festival za ekstremnejše zvoke, sta pač botrovala temu, da si lahko prišel res blizu. In imel kaj videti in slišati. Novi vokalist, ki ga – ker zveni kot Russ Anderson, OG vokalist – smiselno kličejo kar »little Russ«, zveni točno tako, čeprav mu še manjka malo izkušenj z vodenjem dogajanja. Paula Bostapha (ja, tega iz Slayer in Exodus) je na bobnih nadomestil Chris Kontos (žival s prve plate od Machine Head), originalna člana sta basist Matt Camacho in kitarist Craig Locicero, drugo kitaro pa je za to turnejo prevzel Daniel »Chewie« Mongrain iz Voivod, zaradi katerega je vse zvenelo, kot bi poslušali CD-je, kar se uigranosti tiče. Bili so res dobri, čeprav je na trenutke zvok bil malce nemasten. Energično, z jajci in totalno thrashevsko!

Setlista: Stargazer (Dio song) (1. Intro), Parting of the Ways (2. Intro), Infinite, Out of Body (Out of Mind), Off the Edge, Forbidden Evil, March into Fire, Feel No Pain, Twisted into Form, Step by Step, Through Eyes of Glass, Chalice of Blood.

Carcass na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Jeff Walker se ne stara.

Britanske legende Carcass doživljajo novo renesanso in zadnja leta oziroma že več kot desetletje, odkar so se vrnili nazaj, svetu dokazujejo, zakaj so nesporni vladarji v kraljestvu (melodičnega) death metala. Mislim, Jeff Walker in Bill Steer sta praktična začetnika goregrind žanra, kasneje pa se je band prelevil v bolj melodične, na koncu (pred prvo prekinitvijo) celo death'n'roll vode. In oba možakarja kljub kar visokem EMŠU na odru delujeta bolj mladostno kot večina publike, ki je tisti dan na BA bila že kar alkoholno navdihnjena. Vseeno je band gledalo ogromno ljudi, Carcass pa so igrali vse živo, v veliki meri pa so se posvetili tudi svojim goregrind začetkom. Vsaka čast! Osrednji del je bil tudi stand-up show, ki ga spontano izvaja pevec/basist Walker, sploh na račun bobnarskega solota. Daniel Wilding odpiči dober, nepretenciozen solo, nakar Walker reče: »Well, that was kinda gay now, wasn't it? No blastbeats?« Vsekakor odlična priprava na drugi vrhunec večera, katerega opis sledi – Testament.

Setlista: The Living Dead at the Manchester Morgue (intro), Buried Dreams, Kelly's Meat Emporium, Incarnated Solvent Abuse, Under the Scalpel Blade, This Mortal Coil, Tomorrow Belongs to Nobody, Death Certificate, Dance of Ixtab (Psychopomp & Circumstance March No. 1 in B), Black Star / Keep On Rotting in the Free World, Genital Grinder, Pyosisified (Rotten to the Gore), Exhume to Consume, Corporal Jigsore Quandary, Drum Solo, Ruptured in Purulence / Heartwork, Tools of the Trade.

Testament na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Isto odlični kot na Tolminatorju.

Tokrat sem se odločil, da jih bom gledal samo do polovice, ker so se prekrivali s Tulus, ki sem jih hotel videti sploh prvič v življenju. No, Chuck Billy in ekipa so zveneli vrhunsko in uigrano kot na Tolminatorju nekaj tednov prej, za razliko od Exodus so imeli božanski zvok, za razliko od Forbidden pa morje folka pred odrom. Vem, da je tako bilo prve pol ure, do konca pa se situacija ni spremenila čisto nič.

Setlista: ista kot na Tolminatorju, hehe.

Tulus na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Tulus so Khold brez corpse painta.

Tulus je norveški black metal trio, ki nastopa brez corpse painta. Če si dajo corpse paint in dodajo še enega kitarista, dobite zasedbo Khold. Ta je igrala na BA naslednji dan. No, trio Tulus je bil vreden gnetenja pod odrom v Octagonu. Za ljudi, ki veljajo za legende predvsem black metala, so bili na odru videti kot trije frendi, ki se zajebavajo. Bili so sproščeni do konca, so pa igrali res dobro. Dober zvok, zagruvani komadi in hkrati sproščena ter hladna atmosfera – Tulus so res bili paša za oči in ušesa.

Setlista: 40 Spadblad, I havet hos Rån, Fandens kall, Samlerens kammer, Draug, Jord, Slagmark, Snømyrkre, Salme, Isråk, Flukt, Tjern, Hel, Menneskefar.

Satyricon na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Bas je igral Frankie Bello iz Anthrax.

Norveški temačneži so oder okrasili z ogromnim ozadjem, ki je verjetno predstavljalo zelo povečano sliko kakšnega Boscha. Band, ki se je nedavno po dolgi pavzi vrnil na odre, je nastopil brez corpse painta, a vseeno hladno in evil, kot se za Satyricon zagre. Satyr, Frost in ostali so igrali brezkompromisno, mogočno in samozavestno, ostali člani banda so noreli na polno, pod odrom pa je tudi morje ljudi doživljalo temačno ekstazo. Tudi setlista ni bila švoh, čeprav se band res mogoče večinoma preveč osredotoča na železne hite. A nimaš kaj … Definitivno jih je treba videti naslednje leto aprila, ko bodo žgali na Dunaju z Behemoth in Rotting Christ.

Setlista: To Your Brethren in the Dark, Forhekset, Now, Diabolical, Black Crow on a Tombstone, Deep Calleth Upon Deep, Repined Bastard Nation (proceeded with riff from Satyricon & Munch), The Pentagram Burns, Fuel for Hatred, Mother North, K.I.N.G., Hvite Krists død.

Vomitory na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Končno je program povezoval pevec, ne pa solo kitarist.

Vas je zmedel fun fact? Naj pojasnim. Zadnjih 20 let, kolikor sem jih videl v živo, je vedno program povezoval solo kitarist, pevec pa je med komadi bil lepo tiho. Ne vem sicer, zakaj. Tokrat je – očitno imajo drugega solo kitarista – lepo govoril kar pevec. Zvenel je malce okorno, a toliko bolj brutal. Sami Vomitory so tudi bili brutal in nič kaj okorni. Švedi, ki že od srede devetdesetih mešajo švedski in ameriški death metal, so igrali enega najboljših nastopov, kar sem jim bil priča. Kakšen vrtinec energije, čup in teles! Tudi zvok na glavnem odru jim je šel na roko, saj so bili glasni, a razločni. Tudi oni so z leti vse boljši, in če imate priložnost, jih pojdite gledat v četrtek ali petek na festival Kaltenbach Open Air v sosednjo Avstrijo, imate pa jih tudi 3. novembra letos možnost videti v Zagrebu. Kill!

Setlista: All Heads Are Gonna Roll, Stray Bullet Kill, Terrorize Brutalize Sodomize, Piece by Stinking Piece, Revelation Nausea, Ode to the Meat Saw, Regorge in the Morgue, Blessed and Forsaken, Raped, Strangled, Sodomized, Dead, Chaos Fury.

Čeprav sem drugi dan preživel precej bolj aktivno pod odri, je bila utrujenost manjša, zadovoljstvo pa večje. Po mojem mnenju je bil v bistvu četrtek najboljši dan, kar se koncertov tiče. A videli boste, da niti petek niti sobota nista bila od muh. Na čitanje!