Piše se leto 2024. Iz pepela prejšnjih dveh festov tu zdaj stoji Tolminator. Njegova misija je ne iti nazaj v čas, temveč iti v korak s časom in metalizirati (as fuck!) vsakogar, ki ljubi naravo, glasno glasbo in … em … dopust. Ko pride do tebe, te pogleda s svojimi metal očmi in ti reče: »Hočem tvoje škornje, obleke in motocikel.« OK, tega res ne reče, ampak govori precej. Ste sledili PR-ju, ki je napovedoval Tolminator? Seveda ste. Povsod je. In pritegne te. Z govorjenjem in dejanji. Vrhunski je! Na koncu koncev se mu ne upaš reči ne. Še bolje – nočeš reči ne. Hočeš iti na Sočo in se pridružiti trumam bratov in sester iz vsega sveta (bojda jih je bilo letos že več kot lani) ter kampirati, popivati, jesti, headbangati, se družiti … »All I wanted was a circle pit!« In še več.

Skratka, vse to smo dobili – in še več. Čeprav ima vsak med vami še cel kup zgodb, saj ste na Sotočju prejšnji teden doživeli marsikaj, nam dovoli, dragi bralec ali bralka, da te popeljemo skozi festival skozi paranoične oči. Metalsko novinarske oči, seveda!

Morda ne boš bral ali brala o cenah, pa o smetiščnem depozitu, prav tako ne boš izvedel ali pa izvedela, kdo je zmagal na »floatie rampage«, ti bo pa kmalu jasno, da je Tolminator sedanjost in prihodnost slovenske festivalske metal scene.

Nekaj osnovnih podatkov pa le podajmo: skupaj s pre-partyjem se je Tolminator odvijal na sotočju Soče in Tolminke od torka 23. julija do sobote 27. julija. Vreme je bilo fino, ljudi pa bojda okrog 3000. Tolminator je ponudil zvrhan koš velikih in ne tako velikih bandov, ki so nastopali na treh odrih – Tolminator Stageu (glavni), Beach Stageu (glavni na plaži) in – novost! – DIY Stageu (glavni na ovinku pri skejt placu). In super je, da se bandi niso pokrivali. Najprej žur na plaži, potem v gozdu, vmes – med pavzami na glavnem – na vogalu, ponoči pa ali v kampu ali pa v Tropikani, kjer ste se odpočili od metal zvokov in ga feštali na prežvečene (s)hite od 60-ih do 90-ih, seveda pa so na račun prišli tudi poznavalci glasbe z začetka 21. stoletja.

Kot sta nekoč pela Moralna mačka: »Tam bo lepo … in metalci.«

In bilo je. Pa gremo. (Ivan)

DIY STAGE

Ne vem, katere glave sad je ideja o »do-it-yourself« odru, ki stoji na ovinku ob »flow ramps« (po domače, skejt placu), ampak ta oseba si zasluži vsaj eno hladno pijačo zastonj (po lastni izbiri) in čaščenje v vseh možnih pogledih. Res dobra pogruntavščina – improviziran oder (v bistvu ena preproga in še neki leseni pod, se mi zdi), zraven dva zvočnika, set bobnov in ide gas! Medtem ko folk skejta v ozadju (kar, roko na srce, izpade bolj kot ozadje v kakšni igrici z NPC-ji, kjer se ves čas zgolj premikajo levo in desno ne glede na to, kakšna glasba je v … no, ospredju), bandi pičijo. Super je tudi to, da na dotičnem odru bandi igrajo vedno le 20 minut, da zapolnijo plac med bandi na glavnem odru, super pa je tudi to, da je oder zaposlen bolj malo, saj večina bandov igra na ostalih odrih – a zato je na DIY Stageu (kisla) smetana domače grind-punk-powerviolence-thrash itd. scene! Zakon! (Ivan)

Black Camo na Tolminator Metal Festu 2024
In to zadevo so odprli Black Camo, band, ki ga ni treba opisovati, saj praktično zadnje leto ni koncerta, na katerem ne bi zagledali kvarteta, ki si po mojem mnenju lasti najboljše brke in mullete na slovenski metal sceni (čeprav se z mulletom zdaj nevarno ospredju bliža bobnarski brat Sajovic a.k.a. »Mini Sajo«). Res, BC v vsako vas! In to z razlogom, ker igrajo frdamano dober thrash in so zabavni in prijetni. Ker je eden od kitaristov šel na morje, je njegove dolžnosti prevzel Gregor Lavtar iz Moshead in Eruption. Igrali so točno 20 minut (še ena lepota DIY Stagea – band vas ne more začeti dolgočasiti), pičili so udarno, folku se je snelo, bilo je prahu, bilo je norenja in slabih šal. Skratka – odlično! (Ivan)

Slugpit na Tolminator Metal Festu 2024
V veliko veselje mi je bilo ogledati si Slugpit, grinderski projekt, katerega vodilni um je Jan Medved, ki ga poznate kot ustanovitelja Teleport, danes pa odlično vodi tudi radijsko oddajo Metal Detektor na Radiu Študent. Poleg njega je odlični živalski bobnar brazilskega rodu, ki ga poznate že od prej iz zasedbe Natt, Joao C., basist Matej Veren in (bojda session, čeprav ni videti, da bi res iskali full-time vokalista, če ga že imajo, hehe) kruljač Vid Fekonja (Dickless Tracy, Morost, Mors Atra). Odigrali so svoj debitantski EP, pri tem se je mešalo tako njim kot folku in treba je povedati, da so s svojim disonančnim miksom punka ter black in death metala Slugpit kar malce unikat na domači sceni. Definitivno podprite zasedbo in nabavite njen EP, ki je že na voljo. (Ivan)

BEACH STAGE

Carrion na Tolminator Metal Festu 2024
Ker so se mi plani o zelo točnem prihodu na otvoritev letošnjega Tolminatorja malenkost porušili, potem pa se je bilo treba še prijaviti v hostel (ja, staramo se), sem na prizorišče odra na plaži prišla okoli 15h. Na odru so že razbijali belgijski moderni death metalci Carrion, ki so preteklo leto izdali tretji studijski album z naslovom Morbid Nailgun Necropsy. Zasedba je na sceni sicer od leta 2008, medtem ko je njihov prvenec Revelations izšel leta 2012. Na glavni plaži oziroma sotočju je bilo ob tej uri okoli 100 glasbe željnih metalcev in morda polovica od tega se je premaknila v neposredno bližino odra. Nekatera razgreta telesa so se že urno razgibavala pred odrom (kar je pomenilo na žgočem soncu), nekateri pa smo iskali senco pod šotorom oziroma na levi strani prizorišča. Fantje so nam zelo uigrano predstavili po večini material z zadnjega izdanega ploščka in nekateri izmed slišanih naslovov so Eradication, naslovni Morbid Nailgun Necropsy, Abaddon's Pit in Gingeritis. Že Carrion so bili moj prvi dokazni material, da bo letošnji program na odru na plaži res kakovosten. Razlog, o katerem sva razpravljala tudi z Ivanom, je zagotovo ta, da bandi na plaži preprosto morajo dati vse od sebe oziroma pokazati nekaj več, da spravijo ljudi v gibanje in odmik od mrzle Soče. (Tina)

Dusk na Tolminator Metal Festu 2024
Ne maram dooma. Pa tudi stonerja ravno ne. AMPAK če v besedo heavy/stoner rock dodamo besedo okultno, na vokal pa postavimo žensko, me boste sigurno našli pred odrom. Pa tudi na moji dnevni playlisti se bo zagotovo našel vsaj en takšen band. In zato sem, kljub temu da se je pripravljalo k dežju, nekako zelo hitro zaključila s »kosilom« v t. i. slovenski vasi in odbrzela na plažo, kjer so oder že zavzeli avstrijski okultni rockerji Dusk. Zasedba je na sceni deset let, vendar pred prihodom vokalistke Julie Blair niso naredili tako močnega vtisa na sceno, kot ga imajo sedaj. Med njihovim koncertom smo sicer dobili prvo in zadnjo ploho letošnjega festivala, kar je do neke mere spraznilo prizorišče. No, da ne bo pomote, vsi željni okultnega smo se stiskali pod šotorom pri šanku, medtem ko nekaterih dež ni zmotil ali so imeli nekje skrite dežnike in kapuce. Tudi Dusk so tako kot njihovi predhodniki lansko leto izdali tretji studijski album z naslovom Wheels of Twilight. Seveda smo pričakovano s tega slišali največ materiala, pozabili pa niso niti na pretekle izdaje. Res karizmatična vokalistka je stilu pričakovano v roke vzela še tamburin in nas z omamnim country-rock vokalom odpeljala na odlično potovanje. (Tina)

Dust Bolt na Tolminator Metal Festu 2024
Zadnja zasedba na Beach Stageu je bila nemška thrash zasedba Dust Bolt. Njen nastop je bil energičen in zelo razgiban tako zaradi dobrega miksa res hitrih in malce počasnejših pesmi kot zaradi poskočnega odziva publike (sploh, ko je šel pri zadnji pesmi pevec/kitarist Lenny B. šel kar v publiko brenkat in kričat, medtem ko se je okrog njega dvignil oblak prahu, saj se je razvil circle pit oz. »plažni pit«). Zvok je bil res dober, nastop banda pa vsekakor idealen za zaključek soparnega prvega dne na plažnem odru. Zelo vam priporočam, da si jih ogledate in se ob njihovi glasbi znorite 20. avgusta v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani, kjer bodo nastopili skupaj z enimi in edinimi ameriškimi thrasherji Havok. (Ivan)

TOLMINATOR STAGE

Jungle Rot na Tolminator Metal Festu 2024
Bilo je pozno popoldne, ko so z velikega odra začeli prihajati rušilni zvoki – na oder so namreč stopili ameriški death metal veterani Jungle Rot, ki jih od leta 1992 vodi kitarist/kruljač in še edini originalni član Dave Matrise. Gre za zasedbo, ki za razliko od večine ameriških death metal bandov močno gradi na groovu in v tem oziru bolj spominja recimo na Obituary. Pripravili so dobrih 40 minut starošolskega death metala, ki je obsegal pesmi s kar enajstih albumov. Folka se je pod odrom nabralo kar veliko in kaj kmalu je izbruhnilo kar nekaj moshpitov, ki so ob bogatem naboru brutalnežev prvega pravega Tolminatorjevega dne postali stalnica vse do 1h zjutraj. Matrise je pri tem poudarjal, da smo priča res »old school« zadevi, kar pa je sčasoma začelo utrujati, saj je skoraj vsako pavzo izkoristil samo za to. (Ivan)

Sinister na Tolminator Metal Festu 2024
No, v času, ko so Jungle Rot šele prišli skupaj (torej leta 1992), so nizozemski Sinister izdali prvenec Cross the Styx. Od takrat pa vse do danes je nizozemski tehnično, v preteklih dneh pa tudi izjemno blasfemično obarvani death metal zasedbi uspelo – prav tako kot Jungle Rot – obdržati zgolj enega originalnega člana, nekoč bobnarja/zdaj vokalista Aada Kloosterwarda. Še zdaj se spomnim, kako sva davnega leta 2005 pri nekem drevesu nedaleč stran od lokacije zdaj glavnega odra Tolminatorja debatirala o tem, da bi Sinister morali nastopiti tam. In evo, 19 let pozneje jim je uspelo. Nizozemski kvartet se je v 50 minut dolgem nastopu poklonil tako kultnim prvim izdajam, kot sta prva dva albuma (poleg že omenjenega še Diabolical Summoning, ki velja za obvezno domače branje evropskega death metala), kot ostalemu materialu (do danes so izdali, piši-riši, 14 albumov!). Izkupiček bogate diskografije je bil res dober izbor pesmi, ki so zelo dobro prikazale moč zasedbe. V odgovor je bilo pod odrom noro, čeprav je bil band za razliko od folka na odru bolj statičen. Nimaš kaj – vročina, leta, sopara itd. naredijo svoje. Kljub temu pa se niso dali in so brez milosti brutalizirali do konca. Seveda je bilo super videti, da imajo trenutno kar dva »domača« člana – Simona Škrleca, ki razbija bobne, in (verjetno session, ali pač?) basistko Alešo Kloosterward, ki jo poznate kot članico zasedbe Root A' Balluta in ki se je v kratkem času naučila ves set ter ga odpičila, kot se spodobi. (Ivan)

Misery Index na Tolminator Metal Festu 2024
Ameriški death grind kvartet Misery Index se trenutno podi po Evropi, začetek turneje pa je bil prav na Tolminatorju. Običajno je moč slišati, da je bande najmanj hvaležno gledati na začetku turneje (ker je treba šele naoljiti mašino) ali pa na njenem koncu (ker so že vsi prekurjeni) in tolažim se, da sem bil priča uresničitvi enega takih razmišljanj. Namreč, Misery Index so odigrali resda furiozen set, a delovalo je, kot bi na odru stali skupaj prvič po mnogih letih (kar seveda ne bi smelo biti, saj je bil kvartet po Evropi že spomladi letos). Nastop je bil poln kiksov, sploh je na trenutke delovalo, kot da bobnar Adam Jarvis ne sliši kitaristov, saj so bili določeni deli odigrani drug mimo drugega. In ko smo že pri kitaristih – zasedbi se žal ni mogel pridružiti vokalist/kitarist Mark Kloeppel, ki je bil primoran tokratno podenje po Evropi izpustiti zaradi nujnih družinskih obveznosti. Njegove kitarske dolžnosti je prevzel Geoffroy Mansard iz Embrace Your Punishment (trenutno pa pomaga tudi Stillbirth), VSE vokalne dolžnosti pa je prevzel vokalist/basist Jason Netherton. S tem se je seveda izgubila dinamika dvojnega vokalnega napada, a vsaka mu čast, saj je odpel večino Kloepplovih delov. Setlista je bila res dobra, njihovo igranje žal ne najboljše, tako da upam, da bodo na letošnjem Brutal Assaultu že bolj »ulaufani«. (Ivan)

Gaerea na Tolminator Metal Festu 2024
Gaerea. Portugalska black metal zasedba, ki se je na sceno izstrelila pred približno tremi leti, nekako okoli izida svojega tretjega celovečerca Mirage. Za to je morda kriva nova »modna niša« post black metalcev z ekscentričnostjo tipa Harakiri For The Sky, Ellende, Heretoir in drugih, ki zanimivo po večini prihajajo iz naše severne sosede. Pa vendar so Gaerea drugačni. Oblečeni so v obtisnjena črna oblačila, tudi glavo zakrivajo s črno masko/kapo, tiste dele telesa, ki bi se morda videli, pa pobarvajo s črno barvo. Zato je bil zame njihov nastop eden izmed tistih dveh ali treh, ki je predstavljal umetniški šov, koncert in ekscentričnost v pravem pomenu besede. Glasbena dovršenost, uigranost, vokalna sposobnost Guillherma Henriquesa (kljub temu da so se nekateri spraševali o preveliki uporabi efektov) in preprosta romantično-erotična energija, ki jo je oddajal nam (in kitaristki), je pri poslušalkah poskrbela za nemalo komentarjev: »Uf, kako je pa tip dober, pa niti videle ga prav nismo.« In če se še malo spustimo v glasbo, ki smo jo slišali poleg videnega – otvorili so s povsem sveže izdanim singlom Hope Shatters, sledili pa so večinoma komadi z aktualne izdaje Mirage. Izpustili niso niti prvega novega singla World Ablaze, k starejšemu materialu pa so se vrnili s komadom Urge. Njihova četrta studijska plošča Coma bo izšla 25. oktobra pri Season of Mist. (Tina)

Setlista Gaerea: Hope Shatters, Mantle, Salve, Deluge, World Ablaze, Urge, Absent, Mirage, Laude.

Dark Tranquility na Tolminator Metal Festu 2024
Predzadnji so na uvodni dan letošnjega Tolminatorja nastopili švedski melodični death metalci Dark Tranquillity. Zadnjih nekaj let je v bandu prisoten samo še en ustanovni član – frontman Mikael. Kljub prijetnim poletnim temperaturam je na oder pritekel v usnjeni jakni, če koga zanima modni del nastopa. Kot je za Dark Tranquillity značilno, so fantje koncert pričeli z dvema udarnima skladbama, nato pa je sledil pevčev nagovor, ki ga je začel z zanj tipičnim »All right, guys«.

Glede na to, da bo zasedba sredi avgusta izdala nov album z naslovom Endtime Signals, je bilo pričakovati kar nekaj skladb s tega albuma. Odigrali so tri: Unforgivable, The Last Imagination in Not Nothing.

Nekje na sredini enournega koncerta sem dobil občutek, da je ogrevanja konec in da se bo pod odrom začelo dogajati, podobno kot se na tribunah prične z mehiškim valom, ko se na igrišču ne odvija kaj posebno vznemirljivega.

In ker je bil obenem že čas, da si spočijem oči na Mikaelovih oboževalkah, sem se pomaknil bolj v prve vrste. Odločitev se je izkazala za pravilno, pri skladbi Cathode Ray Sunshine se je pričel body surfing in moshpit. Pri zadnjih treh komadih – klasikah ThereIn, Lost to Apathy in Misery's Crown sem bil že v polnem pogonu. Do konca koncerta sem pomagal dvigniti toliko ljudi, da mi vsaj še kak mesec dni ne bo treba v fitnes.

Čeprav ni nastop ponudil ničesar izjemnega, moram na koncu priznati, da sem se prav dobro zabaval in da sem bil še naslednji dan malo hripav. (Tomaž)

Setlista Dark Tranquillity: Encircled, Hours Passed in Exile, Unforgivable, Atoma, The Last Imagination, Nothing to no One, Cathode Ray Sunshine, Not Nothing, Phantom Days, ThereIn, Lost to Apathy, Misery's Crown.

Testament na Tolminator Metal Festu 2024
Legende Bay Area thrasha ga žgejo po Evropi in spominjajo prisotne, kako zakon sta njihovi prvi dve plati The Legacy in The New Order, ki jima tokrat posvečajo svoje 70 minut dolge nastope. Tako da ni prišlo do tega, da bi tisti, ki ste jih videli lani v Kinu Šiška z Voivod, gledali in poslušali reprizo ljubljanskega koncerta. Ne, kvintet je tokrat res šel zgolj v preteklost in z res dobrim, ma kaj dobrim – vrhunskim (!) zvokom ter prav tako zelo dobrimi lučmi pokazal, od kod izvirajo in zakaj že od samega začetka veljajo za velikane thrash metala. Za razliko od lanske junijske turneje se jim je tokrat spet pridružil lead kitarist Alex Skolnick, ki je v top formi, seveda pa so tudi ostali člani Eric Peterson, Steve DiGiorgio, Chuck Billy in najnovejši, zdaj tudi uradno stalni član, bobnar Chris Dovas, res odlični. To je bilo moč videti in slišati v vseh 70 minutah, ko so nas popeljali skozi svoje začetke, pri čemer pa je jasno, da veliko dolgujejo tudi bobnarju, ki je od ostalih članov mlajši približno vsaj 20 let in ki res drži zadevo na visokem nivoju. Tako bandu kot folku se je snelo do konca. Nabito poln avditorij je norel, pel, moshal in nasploh povzročal, da širok nasmeh ni zapustil niti enega thrash manijaka tako na odru kot pod njim. Kakšen zaključek prvega dne, mati božja! Uf! (Ivan)