Pa saj je že vendar konec septembra! Koncertna klubska sezona naj bi se tak čas ponovno začela, če me ne vara spomin. Ker sem se tri dni pred koncertom mudil na znanstveni farmacevtski konferenci, na kateri je glasba potisnjena v ozadje, na gala večerjah pa se neki eminentni profesorji, ki jih je že dolgo tega povozil čas, pritožujejo nad »preglasnim« etno hipster bandom, ki je skrbel, da sta jedača in pijača laže tekli po grlu, sem bil nadvse vesel, da mi bo ta dan death metal skalibriral možgane na mojo domačo frekvenco. Pa saj, če sem pikolovski, sem nadaljeval akademsko življenje – tehničen in kompleksen death metal pač ni za neuke metalce brez doktorata znanosti, uživanje izven 4/4 takta je namenjeno le izbranim!

Znanstveniki neradi ponavljamo iste stvari ter raje citiramo že objavljena dela uveljavljenih kolegov in njihovih ekip, zato bom zavoljo znanstvene inovacije citiral pred kratkim objavljeno delo prof. dr. Cepanca et al v prestižni reviji Paranoid s faktorjem vpliva 21.12. Ugane kdo pomen številke? (Namig: naslov albuma legendarnih kanadskih progresivcev.) V svojem delu je prof. dr. Cepanec predstavil vse podrobnosti subjektov svoje raziskave, med njimi kritične metalske parametre, kot so kvantitativna sestava posameznega banda, doprinos posameznega osebka k celokupni zvočni masi banda, točno definicijo metalskega podžanra in delež le-teh, kvalitativno oceno nastopa posameznega banda kot tudi razpravo o vzdušju, ki je bilo posledica igranja bandov tistega večera. V strokovni razpravi ni manjkalo setlist in ostalih tehničnih podatkov, ki so ključnega pomena za razumevanje fenomena death metala. Iz teh razlogov se avtor tega prispevka ne bo spuščal v že znane in objavljene rezultate, ki so dokazano potrdili hipotezo o pozitivni korelaciji metala in zadovoljstvom z življenjem (determinacijski koeficient = 0,998).

Naša raziskava je vključevala 66,6 % enakih bandov v primerjavi s študijo dr. Cepanca – resno! 4/6 = 0,6667 istih bandov kot v Ljubljani v začetku mesca. Zaradi problemov pri vzorčenju in visoke standardne deviacije današnji eksperiment ni zajemal prve predskupine Cremation, ki se študije niso mogli udeležiti. Iz ekonomskih in higienskih razlogov so bili Infested Angel izvzeti iz študije in nadomeščeni z lokalno izbranimi Darkfall. Za dosego heterogenega vzorca so bili v študijo dodani Estonci Intrepid. Končen protokol raziskave je potekal v naslednjem razporedu:

18.15–18.45 Darkfall
19.00–19.30 Death Rattle
19.45–20.15 Gorgatron
20.30–21.00 Intrepid
21.15–22.00 Origin
22.30–23.30 Atheist

Vzorčenje je potekalo s fotoaparatom Canon EOS 2000D ter objektivom EF-S 18–55 mm ob konstantnih časovnih intervalih iz točno definiranih razdalj od odra 30, 50, 100, 150 in 300 cm. Oder je bil 125 cm nad višino tal in osvetljen s šibko svetlobo šestih luči, ki so bile uperjene v definirane dele odra pod kotom 60° in neenakomerno osvetljevale dele odra, kar je oteževalo vzorčenje eksperimenta s fotoaparatom.

Lokalci Darkfall so ob času t = 0 pričeli s proizvajanjem thrash- in deathmetalskih frekvenc z namenom aktivacije možganskega debla testnih subjektov (n = 56, enojno slep tip študije), ki jih je bilo signifikantno veliko že ob zgodnjem vzorčenju. Objektivno merjenje doživljanja koncerta in dojemanja dogajanja je bilo zaradi vzorčenja s fotoaparatom oteženo, saj po Heisenbergovem načelu kvantne mehanike z meritvijo samo vplivamo na rezultat. Na tej točki mi zmanjkuje ošabnih strokovnih znanstvenih terminov, zato bom nadaljeval po domače – kot so Darkfall komunicirali z nami. Iskreno nimam dosti besed o njih, saj jih dokaj pogosto gledam, letos že drugič v treh mesecih (julija so igrali na festivalu Area 53). Suveren nastop z železnim repertoarjem, kot nalašč za ogrevanje in prolog večera.

Death Rattle sem videl prvič in bil presenečen nad energijo, ki je lila iz vseh na odru. Pevec je skakal, letal sem ter tja in zganjal vse možne akrobacije, tako da je njihova interpretacija groova postala še bolj nalezljiva in folk pripravila za prvi mosh pit in polito pivo. Svetloba je bila skromna, luči so fleširale kot pri epileptičnem napadu in vse, kar se je videlo na oder, so bile tri hitro migajoče se sence. Kakšna škoda, da si koncerta nisem ogledal v živo, temveč pretežno skozi objektiv.

Gremo naprej! Gorgatron so bili moje osebno presenečenje večera, saj nisem verjel, da lahko kdo preseže energijo od Death Rattle. Temu primerno je odreagirala tudi publika, ki je bila nekje v tem trenutku najštevilčnejša. (Proti koncu Atheist se je, začuda, publika prepolovila. Stari metalci hodijo s kurami spat??) Pevec je prispeval levji delež norenja, saj je skakal, slamal, čupal, metal vse štiri okončine v vse smeri neba, med solažami s prsti in jezikom najedal kitaristu, skakal z bobnarskega na glavni oder. Na koncu seta je vzel celo kitarski kovček in na njega igral »air guitar«. Nad nastopom sem bil tako navdušen, da sem si nabavil njihovo majico. Publika je prav tako polila dosti pregrešno dragih piv, ki so olajšale žep za 5,10 EUR na pollitrski kozarec.

Naslednji na sporedu, Intrepid, so svojo energijo usmerili v notranjost in se niso razdajali po odru. Čupanje na mestu je tudi statement, kajne? Pevec z dolgimi blond dreadi in belo majico mi je v hecu v misli priklical mladega Dexterja Hollanda od The Offspring, glede na glasbo pa Chrisa Barnesa, bivšega pevca pri Cannibal Corpse in aktualnega pri Six Feet Under. Ni treba ugibati, v katero smer je šla glasba na odru, kajne? Nizek, t. i. »guttural« death metal growl bi res lahko ličil na Chrisa, ajde. Posebnost banda je bila tudi ta, da so nastopajoči bili videti kot mulci, kar mi je vlilo upanje, da metal ne bo šel k vragu, ko bomo šli v pekel milenijci.

Čas je tekel hitro, tako da so bili na vrsti že prvi nosilci večera Origin. Dokaj pogosti obiskovalci dotičnega kluba, saj so se zadnja leta kar nekajkrat mudili v Gradcu. Spomnim se dokaj sramotnega koncerta, ki je, kot tudi tokrat, potekal na nedeljo. Obiskovalci so cel koncert stali kot lipovi bogovi, da je po par komadih bandu prekipelo in je pevec moral zatežiti, kaj pa se vendar gremo? Želimo nagrado za najbolj bedno publiko na turneji? Lena nedelja po sveti maši in smo utrujeni? Na veliko veselje vseh prisotnih tokratna nedelja ni bila lena, le navadna nedelja. Moshanje se je dokaj stalno pojavljalo že vse od Death Rattle in glede na odsotnost posmehljivih komentarjev od banda je bila situacija v dvorani pod odrom videti dostojno, kot se za death metal ob nedeljah spodobi.

Situacija se je obrnila med Atheist, še sam ne vem zakaj. Sklepam, da je zaradi pozne ure delavski razred začel počasi odhajati pod rjuhe, da so se pripravili na »daily grind«. Po grobi oceni se je do konca koncerta dvorana spraznila za skoraj polovico. Band se ni dosti sekiral in dal vse od sebe, pa naj bo to za sto, dvajset ali pet ljudi. Na tem mestu bom zgolj poljudnoznanstveno navedel prof. dr. Cepanca in potrdil setlisto, ki jo je odkril v svoji študiji. Studijski prvenec Piece of Time je bil osrednja tema dogodka, tudi sceno na odru so krasili motivi z naslovnice albuma. Odigrali so tudi ostale klasike, kot so Water, Air, Unquestionable Presence, in tako naprej. Nimam kaj smešnega ali zanimivega za dodati.

Na koncu študije pa bi rad pohvalil slovensko delegacijo, ki se je v kar lepem številu udeležila dogodka in mi med odmori med nastopi krajšala čas. Predvsem Vladimir, s katerim sva imela zanimive debate o škodljivih učinkih prekomernega uživanja alkohola, nakupu jaslic in pasteh, ki jih nastavlja skupno življenje z ženskami, ki nam pomenijo vse na svetu. Pa tudi o lokalni občinski tematiki. Do naslednjič!