Po neverjetnem nastopu Ambre sem imel le teden pozneje prav tako v Orto Baru priložnost uživati še na enih kraljih progresive, Dvne in njihove podpore Allochiria.

Grki Allochiria so otvorili … močno. Načrtovano sem se pustil presenetiti, zato si prej nisem zavrtel slehernega komada in ni mi bilo žal. V glavo mi je kot prva šinila ta misel: »Nekdo je razrezal dobre elemente iz meni ljubih bandov in jih sešil v Frankensteinovo pošast«. In čeprav ta pošast ni bila nek hud presežek, sem nadvse užival. Kjer so Allochiria res močni, je v »Nilovskih« riffih, poliritmiji, »tremolo« ubiranju strun, ki smo ga sicer bolj vajeni iz black metala, in atmosferičnosti, ki jo ustvarjajo (takoj sem dobil asociacijo z Neguro Bunget). Žal pa pri določenih spevih prav ta atmosferičnost zahteva monotoni zamolkli kitarski »shredding« na distorziji (dž-dž-dž) in ne pomaga, da se mu pridružuje tudi basist. Da, prinese nekaj novega, ko je bas na vsake toliko izoliran (Gene Simmons in njegov God of Thunder), znotraj komada pa se ga ne sliši. Prijetno presenečenje mi je bilo spet ugledati pripadnico ženskega spola na vokalih in kakšna vokalistka je to bila! Oziroma je še. Globoki kriki/growli (miks Sabine iz Holy Moses in Angele iz Arch Enemy) in občasno »high-pitch« cviljenje (Dani iz CoFko Cof bi bil ponosen hehe). Ob poznejšem poslušanju albumov sem nato opazil, da sta na ploščah oba tipa vokala včasih sočasna, medtem ko ju je na koncertu morala izmenjevati – kar mi je bilo na koncu bolje, kot pa da bi uporabljali matrico.

Setlista Allochiria: Ocean, Counting Fives, neimenovana nova skladba, We Have Nothing, Still Life, Archetypal Attraction to Circular Things, 9, K, neimenovana nova skladba, Casualties, Darklight.

Množica je postajala nestrpna in končno so sledili Škoti Dvne. In tudi če prej ne bi vedel, da so Otočani, bi vsakemu postalo jasno, ko morata najmanj dva člana obvezno priti na oder v kratkih hlačah. Ob synth spremljavi intra Adræden smo se podali na divjo setlisto progresivnega sludgea, ki je sledil. Kar si Dvne deli z grškimi kolegi, so zamolkli »down-tune« sludge/doom riffi in počasen tempo, ampak jih hitro nadgradi na toliko različnih nivojih, da je težko opisljivo. Komadi so konstantno poliritmični, omenjena počasna distorzija jo skoraj vedno v spremljavi bodisi višjetonskih solaž bodisi »clean« kitarskih riffov, ki vedno znova presenečajo. Klaviature s svojim synthwave zvokom nedvomno naredijo ta sci-fi element, na katerem temelji cel band. Kdo je vokalist v Dvne? Odgovor: DA! Daniel je s svojimi growli in kriki res bog na vokalu, Victor ga dopolnjuje s kriki in vsemi clean vokali, katerim se občasno pridružuje še klaviatura, kar v sozvočju daje tisti »sintetizirani« zvok, kot bi bil vokal močno obdelan. In ko growli tako enega kot drugega niso dovolj globoki za sporočilo, tudi tu vpade še klaviaturist. Res fenomenalno! Spet sem se spomnil na Nile, na kogar je tudi letel originalni meme o vokalistih. Dvne so koncert zaključili s komadoma Towers, ki je po mojem najbolj atmosferična in kompozicijska popolnost, ter Of Blade and Carapace, ki je s svojim hardcore tempom in ritmom nedvomno najhitrejši in najudarnejši. Dvne so nas navlekli nase kot na drogo in zdaj smo vsi tresavi. Kdaj bo čas za nov fiks?

Setlista Dvne: Adraeden, Si-Xiv, Eleonora, Path of Dust, Sarmatae, Pleroma, Abode of the Perfect, Soul, Cobalt Sun Necropolis, Towers, Of Blade and Carapace.