Štirideseti teden leta gospodovega 2024 se je pričel v znamenju bogokletnosti in svetoskrunstva. Temačne sile iz različnih koncev sveta so združile moči in v prestolnico avstrijske Štajerske dostavile epsko prerokbo, o kateri lahko danes pripoveduje nekaj stoglava množica udeležencev, sam Bog pa je to razdejanje lahko s solznimi očmi le nemo in nemočno opazoval.

Kraj zločina je bil mladinsko-kulturni center Explosiv z luštno dvorano, ki lahko sprejme, na grobo, okoli 400 obiskovalcev. S kančkom sramu moram priznati, da sem to dvorano obiskal prvič, a definitivno ne zadnjič. Kljub svoji relativni majhnosti so v preteklosti organizatorji tukaj gostili kar precej odmevna imena, med drugimi Suffocation, Annihilator, Sacred Reich, Gwar, Voivod, Rotting Christ, Mayhem in še bi lahko našteval, ampak mislim, da ste tisti, ki Explosiva še niste obiskali, dobili predstavo, o kakšnem rangu dvorane je govora.

Prvi nož v božje srce je zapičila čilska skupina Ater. Gre za precej misteriozno skupino iz Santiaga, ki obstaja že vse od leta 2010, izdala je dva celovečerca, pa vendar, na moje presenečenje, nimajo vnosa v največji spletni bazi metala, the Metal Archives. Preigravajo precej depresivno-progresivno mešanico death in black metala, pretežno nizkih in mastnih riffov osemstrunskih kitar, ki s svojim zvokom masirajo pljuča. Njihov nastop sem na žalost malo zamudil, ampak mi je bilo to, kar mi je uspelo ujeti, kar všečno. Precej statična in brezčutno hladna prezenca na odru je z njihovim glasbenim slogom dobro sovpadala. Da pa se ne bom spodaj še trikrat ponovil, bom kar na tej točki poudaril, da je bil zvok v dvorani vseskozi fantastičen, čist, razločen, perfektno uravnotežen, skratka šolski primer, kako bi morali biti koncerti ozvočeni. Žal pa mi je njihov repertoar kot tudi skupina sama ostal zavit v tančico neznanega. Definitivno pa bom njihovo glasbo v bodoče vzel pod drobnogled in jih hkrati priporočam vsem ljubiteljem drugačnosti.

V vlogi drugega mučitelja so oder zavzeli Nizozemci God Dethroned. Tukaj bom morda rahlo pristranski, saj gre za eno prvih skupin, ki mi je kot najstniku osvojila srce. Takrat je pod streho imela le tri albume. Njihovega nastopa sem se veselil s tistim najstniškim pričakovanjem, saj jih prej v živo nikoli nisem videl, ker sem v vseh teh letih nekako izgubil stik s skupino in sem jih iz neznanega razloga nehal spremljati. Pričakovanja so bila zadovoljena. Skupina se je s svojim 40-minutnim nastopom odrezala vrhunsko. Začetek je bil sicer precej hladen, saj so se obiskovalci nagnetli v zadnjem delu dvorane kot v šoli, pod odrom pa je vladala praznina. To se je kmalu spremenilo, ko je pevec publiko povabil bliže z nekoliko hudomušnim nagovorom, da obljubi, da niso kužni, res ne. Vzdušje se je takoj spremenilo in ljudje so ob nastopu vidno uživali, kar je bilo moč opaziti tudi pri skupini sami. Nastop je bil pristen, suveren in brez opaznih kiksov. Pevec je vseskozi s publiko komuniciral in vzdrževal tisto vez, ki krasi koncerte v dvoranah in klubih. Tega občutka na stadionih preprosto ne dobiš. Poudaril bi še solaže kitarista Dava Meesterja, ki so bile odigrane res v piko in s tolikšno mero čustev, da so kocine stale pokonci. Sam sem si sicer zaželel več skladb s starejših izdaj, ampak so le promovirali nov album in je bil fokus logično usmerjen na novejše, ki pa so jih predstavili tako dobro, da na zadnji album sedaj gledam iz povsem druge perspektive.

Setlista God Dethroned: Asmodevs, The Hanged Man, Rat Kingdom, Spirit of Beelzebub, Serpent King, Boiling Blood, Illuminati, Hubris Anorexia, The Judas Paradox.

Po nastopu God Dethroned sem se odpravil vreč oko na stojnico z oblačili in glasbenimi kreacijami nastopajočih, saj sem imel do nastopa naslednje skupine dobrih 20 minut prostega časa in nisem prav vedel, kaj bi v tem času počel. Izbira blaga je bila neverjetna, na koncertu štirih skupin že dolgo nisem videl tako pestre ponudbe. Glede na cene današnjega, pokvarjenega časa sem bil pozitivno presenečen, saj so ponujali kratke majice do največ 25 evrov, majice z dolgimi rokavi do 35 evrov, kar je dandanes prav dobra kupčija. Cen vinilnih plošč nisem gledal, ker se zdravim od sladke odvisnosti nabavljanja. Očitno mi gre kar dobro, hehe. Ker se je ura nesramno bližala nastopu naslednje skupine, za moj okus favoritov večera, sem pobral šila in kopita ter odhitel nazaj v dvorano.

S slabim triminutnim zamikom je iz zvočnikov zaigral intro skupine Vltimas z drugega celovečerca Epic, in tako so svoj več kot epski nastop tudi otvorili z istoimensko skladbo Epic. Če sta prejšnji skupini božje meso rezali z nožem, je spoštovanja vreden David Vincent na oder prišel s šibrovko in Boga primazal v sredo čela. Resno. To je bil nastop z veliko začetnico, profesionalno, uigrano v piko, ravno pravšnja mera komunikacije, ščepec komično-hudomušnih nagovorov, energija tako dobra, da je še sam g. Vincent na trenutke zazibal z boki. Da, z boki. Nepredstavljivo za nekoga, ki ga poznam le iz zlatih časov Morbid Angel. Njegovi vmesni nagovori in monologi so zaradi te značilne globoke barve glasu delovali prav hipnotično, in tako je bila nabito polna dvorana v transu, ljudje pa so dogajanje na odru spremljali z odprtimi usti. Tudi Vltimas so promovirali nov album in posledično odigrali 70 % repertoarja z nove plošče. A za razliko od God Dethroned mi je ta poteza pri njih prijetno prijala, saj je album Epic z mojega skromnega vidika neprimerljivo boljši od predhodnika. Vltimas so živ dokaz, da se da tudi v sodobnem času, ko skupine delujejo večinoma po znanih šablonah in zveni vse skoraj identično, še ustvariti nekaj svežega, nekaj, kar ne zveni »podobno kot …«, in to so s svojim nastopom samo še potrdili. Nedvomni favoriti večera.

Setlista Vltimas: Epic, Praevalidus, Invictus, Mephisto Manifesto, Exercitus Irae, Nature’s Fangs, Last Ones Alive Win Nothing, Scorcher, Miserere, Everlasting.

Pavza po Vltimas je trajala nekoliko dlje, dobrih 30 minut, saj je bilo treba za naslednji in zadnji božji bič, ki sliši na ime Batushka, oder preurediti in okrasiti v celoti. Govora je o Bartłomiejevi verziji Batushke, ki bo zaradi pravnih odločitev v prihodnje morala spremeniti ime v Patriarkh (zgolj za info). Oder je bil v celoti opremljen s slikami, svečniki, oltarjem, kostmi in najbrž bi se še našel kak skriti bombonček. Občutek je vsekakor bil, kot bi bil v cerkvi. Kmalu so na oder začeli romati bosonogi menihi, ki so mašo otvorili s skladbo Wierszalin IX, med samo skladbo je v beli opravi in s kadilom v rokah prišel vrhovni svečenik Bart in začel blagoslavljati prostor. Na odru je bilo šest mašnikov, a na moje presenečenje nobeden v rokah ni držal bas kitare, zvok pa je bil prisoten. Ne vem, ali je to odigral nekdo iz zakulisja ali pa so bas linije preprosto imeli posnete. Skratka, nadaljevali so na moje presenečenje s skladbami Yekteniya I, III in IV, tri skladbe s prvega albuma pred sporom, Litourgiya. Nastop je bil suveren in brezhiben, a za moj okus so Batushka morda za odtenek preveč dolgočasni in repetativni, zato smo z ekipo dogodek nekoliko predčasno zapustili.

Kot sem že omenil zgoraj, se bom v dvorano mladinsko-kulturnega centra Explosiv z veseljem še vrnil. Bila je prijetna in na vseh področjih pozitivna izkušnja. Vse pohvale organizatorjem za odlično izpeljan dogodek s šolskim primerom ozvočenja, v prvi vrsti pa tako ali tako pohvale vsem nastopajočim za vrhunske in brezhibne predstave.