Na predvečer slovenskega kulturnega praznika sem se mudil izven rodnih krajev na poslednjem od treh, zdaj že kar tradicionalnih (dobesedno) koncertnih ritualov, ki se odvijajo v Gradcu pod okriljem organizatorja SF Metal Events. Vsak ritual je tematsko obarvan in ustrezno poimenovan. Spomnimo: lansko jesen se je zgodil deathmetalsko obarvan Death Ritual Graz 2025, ki mu je novembra sledil pornogrinderski Noise Ritual Graz 2025 (katerega se očitno nisem udeležil). Danes je bil krog sklenjen – tradicionalni heavy metal je bil rdeča nit dogodka.

Kruta usoda se je poigrala z organizatorjem in bandi, tako da je na koncu zdesetkala seznam nastopajočih s prvotnih šest bandov na štiri. Po mojih informacijah so bili Ebony Archways zaradi bobnarjeve poškodbe primorani dobesedno zadnjo minuto odpovedati nastop (naj se še kdo norčuje iz Def Leppard, če ga ni sram!), Sergeant Steel pa je bojda podlegel zdravstvenim težavam. Ob prihodu na prizorišče so bile izobešene na roko skrpucane časovnice:

18.30 High Voltage
19.40 Badhoven
21.00 ValSans
22.20 Mortician

Zdesetkana ni bila le časovnica, temveč tudi obisk. In jaz sem zmotno mislil, da so slabo obiskani death/black/grind koncerti relativno velikih imen znotraj žanrov zaradi ekstremnejše glasbene podzvrsti … Tokrat je bilo videti, da je v štajerski prestolnici očitno tudi tradicionalen heavy metal padel iz mode. Če rahlo pretiravam in dramatiziram, bi si upal trditi, da so bandi praktično igrali sami sebi ter nekaj prijateljem. Še sam se nisem mogel poistovetiti s publiko, saj so vsi delovali, kot da imajo za sabo vsaj trideset let delovne dobe in so ljubitelji filmov tipa Rambo, Umri pokončno, Nazaj v prihodnost in podobnih naslovov iz hollywoodske dobe 80-ih in 90-ih, ko sem jaz prisegal na Cartoon Network in Sam doma 1. Iskreno nimam racionalne razlage, zakaj je bil obisk tako porazen. Zadnji leti opažam na splošno upadajoč trend obiskovanja koncertov v Gradcu ne glede na imena na letakih. Kar mi pade na misel, so recimo taki razlogi: ljudem se enostavno zvečer ne ljubi iz hiše ali pa so preutrujeni. Vse se draži, tudi pivo in vstopnine. Trg je prenasičen in je enostavno preveč koncertov. Veliki bandi se upokojujejo. Maloštevilna mladina (porazna demografska slika) in saj veste, kateri priseljenci ne poslušajo metala. Gradec ima slabo strateško lego, saj leži od oka dve uri in pol med Ljubljano in Dunajem, zato ga večina bandov izpusti. Se kdo spomni še česa?

»Narod (metalski) si bo pisal sodbo sam!« bi v tem kontekstu dejal Ivan Cankar. In kdo je bolj primeren braniti metalske barve kot stara heavymetalska garda, ki hrabro vpije: »My captain! My brother! My king!?« Vsi štirje nastopajoči so kljub razredčenim prvim bojnim vrstam pred odrom dali vse od sebe in se, vsaj kolikor sem dobil občutek, med nastopom zabavali. Povem kar naravnost, da glede na to, da 1) nisem ljubitelj heavy metala, 2) so nastopili meni neznani, a bojda uveljavljeni avstrijski bandi, in 3) sem dogodek tudi fotografiral, ne bom znal napisati dosti tehničnih podatkov o nastopih in bandih. Spoštovane bralke in bralce vabim, da se o bandih sami pozanimate.

Večer so odprli (avstrijsko)koroški High Voltage. Na srečo tu ni šlo za AC/DC cover band, pa čeprav je pevec nosil pokrivalo v stilu Briana Johnsona. Glasba je zvenela dokaj ironmaidensko navdahnjena – pevčev stil, dvoglasja, ritmično galopiranje … Pevec je ponavljal mantro »Alle ausziehen!« (vsi se slecite), ki bi bila v kontekstu sorodna in bralcem bolj znana kot fraza »Tiča vun!« od škrata Bolfenka. Očitno je šlo za interno šalo oziroma namensko dramsko igro, da je imel pevec na koncu uraden izgovor, da je sam slekel majico in pokazal svoje tatuje. Pred odrom so stale tri mične zlobnice v mini krilih. Rdečelaska se mi je zapeljivo nasmejala, ko sta se ujela najina pogleda. A nisem se pustil motiti, saj sem točno vedel, da 1) so lepe ženske na metal koncertih zagotovo punce nastopajočih, 2) je videla moj fotoaparat in je verjetno hotela, da jo slikam, in 3) sem prestar za te igrice, ker se mi ne ljubi več. S temi mislimi je minil za moje laično poznavanje žanra dober heavymetalski nastop.

Imel sem prav (beri točko 1) v zgornjem odstavku)! Po koncu nastopa High Voltage je rdečelaska s svojima vročima prijateljicama drugačnih barv las čudežno izginila in je nisem več videl, ura pa je bila komaj osem zvečer. Oder se je odel v bolj profesionalno vizualizacijo, saj je ozadje krasilo ime naslednjih nastopajočih Badhoven s portretom zombi Beethovna. Intro klasične glasbe, zelo verjetno od Ludwiga samega, je naznanil začetek nastopa. Glasba je šla še bolj v preteklost, natančneje v hard rock in shreddanje 80-ih. Vsi glasbeniki so delovali kot stari mački z ogromno kilometrine in upam si trditi, da so se Badhoven kot ekipa začeli glasbeno udejstvovati že vsaj v srednješolskih dneh in vse od takrat pilili svoje tehnično znanje. Vsi glasbeniki so bili zelo talentirani, še posebej solokitarist, ki se je še najbolj razživel. Predstavljajte si mešanico med Deep Purple in Van Halen, tako nekako so zveneli. No, saj so igrali kar tri priredbe Deep Purple, a se spomnim le Hush in Smoke on the Water. Popestritev nastopa je bila gospa, ki je na oder prinesla tri tortice s svečko, saj so pred kratkim kar trije člani banda ali njihovi tesni sodelavci praznovali rojstni dan.

Postal sem utrujen. Če ni satana in blastbeatov, mi nič ne pomaga. Pavza med menjavo na odru je bila relativno dolga, da se je kompenziral izpad dveh bandov na časovnici. S kramljanjem me je kratkočasil kolega fotograf, seveda predvsem o fotografiranju. Priznam, da mi je bilo kar malo nerodno, ko sem videl, kako se je gospod profesionalno lotil fotkanja. Nosil je majico z imenom in QR-kodo svojega »podjetja« ter med fotografiranjem praktično sproti (takoj, ko je posnel fotografijo) prenesel izbrane fotografije iz svojega ne enega, ampak kar dveh fotoaparatov v Instagram. Da sem rešil svojo čast, sem ga povabil na pivo, kaj pa mi je preostalo drugega … Najbolj žalostno pa je bilo, ko je rekel, da fotografira le za dušo in da je fotografiranje kompenzacija za duhomorni vsakdanjik dela v oddelku kontrole kakovosti. Kakorkoli, najino debato je prekinilo donenje iz zvočnikov in dolžnosti naju je klicala k fotografiranju.

ValSans so bili dobesedno arhetipski heavy metal (njim pripada zgoraj omenjeni refren »My captian! My brother! My king!«). K temu bom dodal naslove njihove setliste in prepričan sem, da mi ni treba izgubljati besed o nastopu in zvenu glasbe, saj je iz naslovov pesmi več kot očitno: Steel Approved, The Allegiance, Mjölnir, My Brother, Eppur si muove, Lady of the Lake, Golden Treasure, Hall of Fame, To Die in a Dream, Eyes of a Viper ter finale Dawn of Metal. Morda dodam, da je bil Lady of the Lake bolj baladnega tipa, med katero se je akcija umirila. Prav tako so posvetili komad Hall of Fame umrlim svojcem in prijateljem. Heavy metal v dobesednem pomenu. Manowar bi brez besed odobravali slišano z dvignjenim palcem.

Epilog večera je pripadal veteranom Mortician iz Predarlske (skrajen zahod Avstrije, ki meji na Švico in po nerazumljivem narečju konkurira našim Prlekom). Uradno se imajo za heavy metalce, ampak so bili prvi band, ki je koketiral tudi s thrashom ter bolj ostrimi in agresivnejšimi riffi. Ideološko in lirično so bili nedvomno v kraljestvu heavy metala – za konceptualizacijo serviram setlisto: Inmates (glede na ime banda bi bilo bolj zabavno poimenovati komad Cremates in v njem opevati platformo za zmenke med samskimi pogrebniki), King of the Ring, Street Warrior, 40 Years of Metal, Hellraiders, No War, Death Penalty, Mortician, Worship Metal, Grinder ... glede na starost verjetno band ne ve, kaj danes pomeni Grinder. Zaključili so z You Can't Stop Rock. Mogočno in heavy, kaj naj rečem. Street Warrior je bil očitno njihov hit, saj so komad odigrali med tonsko vajo in z njim tudi poželi največji odziv publike med nastopom. Komad 40 Years of Metal implicira bandovo kilometrino, ki sega v začetek razcveta thrash metala. In če sem iskren, so bile izkušnje vidne – profesionalnost in gubice gredo z roko v roki!

In tako so bili rituali dovršeni! Tradicionalno se bo nov cikel treh ritualov, če bo metalski narod kazal voljo do njih, začel odvijati v jesenskem času. Letos je prvič v petih letih, odkar živim v Gradcu, v klubu Explosiv ponudba metala zelo skopa oziroma je dobesedno ni. Na tej točki je do aprila naznanjen le en pičel metalski dogodek. Zakoni tržne ekonomije delujejo v vseh področjih življenja. Če ni povpraševanja, bo izginila tudi ponudba. Ah, saj nočem biti črnogled – v Gradcu vsaj (zaenkrat) ni razglašeno varnostno tvegano območje v okolici metalskih dogodkov. Lokalne oblasti na srečo nimajo časa za takšne neumnosti in se raje ukvarjajo s pomembnejšimi stvarmi …

/rant out